“Uživajte, dokler lahko”, dopolnjena izdaja, 2021

Sobotni dopoldanski klic je bil na meji obupa. “Kje na Obali se je mogoče danes testirati? Test potrebujemo do jutri.” V turistični regiji sredi julija in ob svarilih stroke, da nas ponovno čaka nič kaj vesela koronajesen, se izziv ni zdel prevelik - zdravstveni domovi so posejani dovolj na gosto. “Ne skrbi, bom našel.”

Pol ure kasneje se je izkazalo, da je bila obljuba močno preoptimistična. Izolsko bolnišnico se je zdelo pametno izpustiti - tam se ukvarjajo z zdravljenjem resnih primerov, za rutinske teste so najbrž na voljo druge ustanove. No, ne ravno. V lucijskem zdravstvenem domu se ni na telefon oglašal nihče, koprski na Bonifiki je bil trdno zaklenjen, v tistem v središču mesta pa so vedeli povedati le, da “oni tega ne delajo in ne vedo, kdo dela”. Po zajedljivem vprašanju, ali bi po njihovem veljalo iti vprašat v trgovino s tehničnim blagom ali ribiškimi potrebščinami, so vendarle od nekod privlekli ime zasebne zdravstvene ordinacije v Portorožu, “ki pa dela samo popoldne”. Pred naskokom na vrata izolskega zdravstvenega doma je prišel klic: urejeno. Na koncu je čast slovenskega javnega zdravstva za 35 evrov rešila covid točka v središču Portoroža, odkrita bolj kot ne po naključju.

Lani jeseni je Slovenija na koronaizpitu pogrnila. Od visokega poletja so se vrstila opozorila, da nas jeseni ne čaka nič dobrega, a se jih nekako ni slišalo, oblast je ravnala v skladu s Kacinovo maksimo “uživajte, dokler lahko”. Kaj nas čaka tokrat?

Seveda je bila ta popestritev enodnevnega izleta že popoldne tistega dne pospravljena v predal z napisom “poletne anekdote”, a je ne gre podcenjevati. Kaže namreč na odnos, ki ga ima oblast do epidemije in njenega obvladovanja. Če namreč sredi poletja in v času napovedovanja novega koronavala človek kje pričakuje dostopno testiranje in informacije o njem “na vsakem koraku”, je to v turističnih regijah. Natančna informacija bi morala biti natisnjena na vsakem izdanem računu za sladoled ali parkirnem listku, na vhodnih vratih v vsako zdravstveno ustanovo pa bi moral viseti list z informacijo, kje je ta ali ona covidstoritev na voljo. Vsaj. Za to bi morala z navodilom ali ukazom, če ne bi šlo drugače, poskrbeti vlada. A ne pri nas.

Pri nas sredi drugega koronapoletja v državo spustimo nemajhno skupino maturantov, med katerimi so številni okuženi, čez čas pa se izkaže, da jih je nekaj ne glede na to mirno odpotovalo čez mejo. Če za komaj polnoletne fante in dekleta še nekako lahko razumemo, da jim je žur najpomembnejša stvar na svetu, pa ne moremo razumeti, da država ni sposobna vzpostaviti sistema, ki bi pri prehodu potrjeno okuženega čez mejo “zapiskal” in sprožil vse potrebne alarme. Verjetno to čaka na novega ministra za digitalizacijo, ki si ga je nekaj mesecev pred volitvami omislil predsednik vlade.

Več kot pol leta po svetovnem začetku cepljenja je Slovenija po deležu cepljenega prebivalstva še vedno pod povprečjem Evropske unije in nonšalanca oblasti ni na mestu. Vsaj en odmerek cepiva je prejelo le dobrih 40 odstotkov prebivalcev, kar pomeni, da ima virus na voljo ogromen bazen za širjenje. Ni treba biti genij za ugotovitev, da se nam to zna zgoditi z jesenskimi hladnejšimi in vlažnimi dnevi, ko se prehladna obolenja tako ali tako začnejo množiti. Tako je bilo od nekdaj in je bilo tudi lani.

Žal nastaja vtis, da te lekcije nismo vzeli prav zares. Strah, da nas jeseni čaka ponovitev nočne more v obliki večmesečne zaklenjenosti v domove, šolanja na domu, policijske ure in prepovedi gibanja, je zato več kot na mestu. Če pride do tega, bo še bistveno bolj dramatično, kot je bilo prvič. Delodajalci so novo normalnost vzeli zares in zaposleni imajo zaradi spremenjenih okoliščin vse manj odpustkov. Tudi šole bodo počasi zahtevale enako raven znanja, ne glede na to, v kakšni obliki je bilo posredovano. Ravno včeraj je Jutarnji list poročal, da bo zagrebška medicinska fakulteta prvič po dolgih letih vpisala manj študentov kot je na voljo mest. Razlog: kandidati so na sprejemnem izpitu pokazali premalo.

Lani jeseni je Slovenija na koronaizpitu kolosalno pogrnila. Od visokega poletja so se vrstila opozorila, da nas jeseni ne čaka nič dobrega, a se jih nekako ni slišalo. Oblast je ravnala v skladu s Kacinovo maksimo “uživajte, dokler lahko”. Šolski in predvsem zdravstveni sistem sta zaradi takšnega odnosa doživela kolaps, posledice čutimo še danes. Kaj nas čaka tokrat?


Preberite še


Najbolj brano