Starčkov traktat o današnji grozni mladini

Frank Sinatra je o glasbi Elvisa Presleyja menda dejal, da ga spominja na “postan afrodiziak” - karkoli že to pomeni. Rokerjem so šli na živce pankerji, Dimitrij Rupel je prvo malo ploščo Pankrtov, zgodovinsko prelomnico v razvoju slovenske popularne glasbe, uvrstil v rubriko “to morate preslišati”, pankerji pa so za hardcore bende trdili, da nimajo pojma o igranju. Klasični literati, slikarji, kiparji ... so vihali nosove nad modernisti, modernisti nad postmodernisti in tako do danes. Danes kanonska dela svetovne kulture in umetnosti so nekoč za nekoga predstavljala neskončno pohujšanje in zgražanje.

V družbi ni nič drugače. Zavijanje z očmi in pridušanje na račun te “grozne današnje mladine” je folklora, na katero ni imuna prav nobena generacija, ko se enkrat sooči s prihodom mlajše. V veliki meri gre za priročen obrambni mehanizem, saj starčki ne sledijo - ali naj rečem sledimo? - več trendom, slengu, modi, idejam, ki jih prinašajo ti, ki prihajajo za nami. Pobirajo jih na spletu, v tujem tisku, z aplikacij, ki jim že srednja generacija, kaj šele starejša, ne pozna ne vrednosti in ne namena, pa z raznih netflixov in hulujev ... In ko enkrat trčimo ob zid lastne nevednosti, je ni lažje poteze, kot nad vsem skupaj zamahniti in odpraviti z besedami “ah, to so brezveznosti in otročarije.” Napaka! Omalovaževanje nečesa, česar ne razumemo ali čemur ne uspemo več slediti, krasi globoko nazadnjaške duhove. In v trenutku, ko to storimo, lahko začnemo pospravljati stvari s pisalne mize in se spravljati v pokoj, saj smo se sprijaznili s tem, da nas razvoj okrog nas ne zanima več in da mu ne želimo več slediti.

Ko enkrat trčimo ob zid lastne nevednosti, je ni lažje poteze, kot nad vsem skupaj zamahniti in odpraviti z besedami “ah, brezveznosti in otročarije.” Napaka! Omalovaževanje nečesa, česar ne razumemo ali čemur ne uspemo več slediti, krasi globoko nazadnjaške duhove.

V uredništvu sem in tja na obvezno prakso dobimo študente katerega od medijskih programov na Primorskem ali v Ljubljani in pretirano bi bilo trditi, da so med njimi sami biseri. Daleč od tega, zelo pogosto jih tudi ne zanima kaj dosti razen tistega podpisa ob koncu prakse. Imeli smo študentko, ki ni vedela, kdo je predsednik slovenske vlade, neka druga pa popoldne ni mogla na novinarski teren, ker je bila “nekaj zmenjena”. Dobili pa smo tudi študentko, ki je oddala tekste, primerne za takojšnjo objavo, in študenta, ki je bil vsak dan poln idej in mu nič ni bilo pretežko ali prepozno.

Od lanske jeseni smo na straneh Primorskih novic objavili serijo člankov v okviru projekta Primorski pospešek, ki se jutri zaključuje z okroglo mizo v Novi Gorici. Namen projekta je preprost: mladim, ki so zaključili ali zaključujejo šolanje, pomagati pri vstopu na trg dela. Pomagati odpreti tista prva in pogosto odločilna vrata v njihov poklic in jim omogočiti zaplavati v njem. In med bralce poslati sporočilo: da se. To je nemara največ, kar lahko storimo tisti, ki danes zasedamo položaje, na katerih nas bo nekoč nekdo nasledil. Izvolite, tu smo, delamo to in to, če vas zanima, lahko kaj pomagate. Nekoč boste morda šefi in boste imeli spodobno plačo, danes boste delali za honorar.

Da so današnji mladi korenito drugačni kot smo bili pred tridesetimi leti, je na dlani in s tem je treba živeti. So zaletavi in nesamozavestni in agresivni in polni idej in muhasti in ... Kot smo na drugi strani izkušeni, delovni, naveličani, leni, polni načrtov ali le še čakamo na odločbo o upokojitvi. Z nekaj pozitivne preračunljivosti na obeh straneh pa bi se vse skupaj lahko izšlo odlično. Mladinci dobijo možnost za vstop v svoj poklic, ki so ga in ga še oblikujejo generacije in generacije predhodnikov, starčki pa bomo prek njih dobivali vpogled v razmišljanje tistih, ki prihajajo za nami. Dragoceno za oboje.


Preberite še


Najbolj brano