So slišali petkovo sporočilo? Zelo verjetno ne.

Ljubljana nikdar ni bilo eno tistih mest, v katerem bi pešci in kolesarji veliko dali na prometne znake. V tem smislu je bila in je še vedno prej mediteransko-levantinska kot avstroogrska. Čez cesto se gre, kjer se da in ko ni prometa, tudi kolesarji so šele v zadnjih desetih letih začeli upoštevati prepoved vožnje po kolesarski stezi v nasprotno smer. Malo zaradi policijskih akcij, v katerih so takšno početje kaznovali, predvsem pa je kolesarjev v mestu vedno več, vozijo se vse hitreje in vožnja v nasprotno smer je preprosto nevarna. Še posebej radi kolesarji ignorirajo rdečo luč, postavljeno ob kolesarski stezi in namenjeno le njim - če ni razloga za ustavljanje, se tam samo pelje naprej.

Minuli petek je bilo drugače.

Opazovalec je v petek v središču Ljubljane dobil vpogled v to, kako je videti svobodomiselni del slovenske družbe.

Na poti iz smeri Gospodarskega razstavišča proti Trgu republike pred parlamentom se je bilo treba kar nekajkrat ustaviti in čakati pred prazno cesto, da se prižge zelena luč. Objestno bi namreč bilo izzivati policijske ekipe v maricah, ki so bile postavljene na vsakem križišču. Še posebej bi bilo tvegano takšno početje na kolesu - kolesarjenje ob petkih je namreč pod sedanjo oblastjo in po zaslugi režimskih medijev v zadnjem letu dobilo status kriminalnega početja.

Nervoza pred začetkom petkovega zborovanja proti vladi je bila precejšnja. Pojavljala so se ugibanja, ali se bodo med protestnike pomešali provokatorji in s spodbujanjem k nasilju policiji dali razlog za posredovanje, oblasti pa podlago za diskreditiranje gibanja. Bilo je nekaj strahu, da bi policisti utegnili nesorazmerno reagirati na dogajanje v središču mesta. Strah, da bi množica preprosto “zbezljala”, je vedno prisoten, sploh ko gre za dogodke z veliko čustvenega naboja. In politični protesti vedno vsebujejo obilico čustev.

Izkazalo se je, da so bili strahovi odveč. Če se je človek postavil na vrh Čopove ali še bolje nekam ob Slovensko, je lahko dobre pol ure spremljal mimohod močno raznolike množice. Mimo so hodili mladi, ki delajo prve korake v družbeno angažiranost. Pa politiki, igralke in igralci, sindikalisti, državni uradniki, pisatelji, slikarji, glasbeniki, pa skoraj poklicni udeleženci vsakokratnih protestov, univerzitetni profesorji ... Ter množica drugih, v javnosti neizpostavljenih, ki so bili tam, ker so si preprosto vzeli samoumevno pravico, da oblasti sporočijo, da je imajo dovolj. Da je čas za odhod. Opazovalec je v petek v središču Ljubljane dobil vpogled v to, kako je videti svobodomiselni del slovenske družbe.

Ali je bil petkov protest največji protest v zgodovini te države, v bistvu ni najbolj pomembno. Pomembno je, da je bil velik ter miroljuben in brez izgredov. Konec protesta je mesto pričakalo bistveno bolj čisto, kot pričaka konec kakšnega silvestrovanja, velikega koncerta na ulicah ali maturantske četvorke. To je pomemben podatek - v zadnjih desetih letih smo bili namreč v slovenskih mestih priča tudi vse prej kot umirjenim in dostojnim protestom.

Zgodovina uči, da ni lepšega protestniškega darila oblasti kot kaos in nasilje. Pomislimo na vdor v ameriški kongres v začetku leta, ki je po pravici obveljalo za napad drhali na eno od institucij demokratične države. Temu so se petkovi udeleženci uspešno izognili. V preteklosti smo pri nas z mostov videli viseti lutke, ki so poosebljale posamezne politike, slišali smo pozive k njihovemu ubijanju, v poslopje parlamenta so letele granitne kocke, videli smo nasilneže med demonstranti in brutalne reakcije policije. Nič od tega tokrat ni bilo.

Najbolj ključno vprašanje v tej zvezi pa je, ali so tisti, ki jim je bilo petkovo sporočilo namenjeno, to slišali. Glede na podcenjujoče odzive, ki smo jih slišali v zadnjih dneh, obstaja precejšnja verjetnost, da ne. Žal.


Preberite še


Najbolj brano