Prešeren bi se danes najbrž ugriznil v jezik

V zgodovinsko-biografskem romanu o življenju znamenitega založnika Lavoslava Schwentnerja, ki je nedavno izšel pri Mladinski knjigi, avtorica piše tudi o njegovi poti v Kranjsko Goro, kamor je šel obiskat Henrika Tumo in Ivana Cankarja. Na pot se je podal z vlakom, potovanje na Gorenjsko pa mu je v romanu vzelo približno šest ur - danes bi toliko potreboval povprečen rekreativni kolesar. Od tistih časov je slovenska železniška infrastruktura doživela bliskovit razvoj in se v Kranjsko Goro z vlakom sploh ne da. Modri družbenopolitični delavci so v času izgradnje socializma presodili, da proge do Rateč ne bomo več potrebovali in so tire zmetali ven, po trasi pa se danes lahko vozimo s kolesi. Vsaj to.

Ena bolj optimističnih novic minulega tedna je bila najbrž ta, da bo ponovno zaživela nekdanja avstroogrska južna železnica in bo mogoče od Dunaja do Trsta potovati z vlakom. Manj optimistična je napoved, kako dolgo bo pot trajala: potnik bo prek Gradca in Ljubljane potoval devet ur. Kar tragikomična pa je novica o tem, kaj se je zgodilo že na premierni vožnji. Vlak je namreč v Trst prispel z nekajurno zamudo, ker je pri Trbovljah zmanjkalo elektrike. Leta 2021.

Kar tragikomična je novica o tem, kaj se je zgodilo že na premierni vožnji vlaka z Dunaja v Trst. Na cilj je namreč prispel z nekajurno zamudo, ker je pri Trbovljah zmanjkalo elektrike. Leta 2021.

A ni povsod tako. Po dokaze, da je lahko potovanje z vlakom zelo hitro, ni treba na Japonsko, Kitajsko ali v Francijo. Danes se potnik lahko iz Trsta v Rim (mesti sta za 200 kilometrov bolj narazen kot Dunaj in Trst) odpelje v dobrih petih urah. Iz središča v središče mesta, tudi na vrhuncu ferragosta. V hitro železnico vlagajo Turki, Španci, Nemci, marsikje je nekaj najbolj normalnega, da se ljudje odpeljejo v zimska središča smučat z vlakom. Ko so ugotovili, da letališče v Ronkah postaja pomembno za ta del Evrope, so Italijani tik ob njem zelo hitro zgradili železniško postajo. In tako naprej.

Pri nas je drugače. Z javnim prevozom imamo v Sloveniji precejšnjo težavo. Tudi ko se uporaba vlaka ali avtobusa izkazuje kot najbolj racionalna, se raje zanesemo na lastni prevoz. Javni je namreč pogosto nezanesljiv, počasen in drag. Poskusite se iz Nove Gorice odpeljati do Ljubljane z vlakom, pa bo hitro jasno, o čem je govora. Pot vas bo peljala prek Mosta na Soči, Bohinjske Bistrice, Bleda, Jesenic, ne bo kratka, ne prav poceni in še vsaj eno presedanje vam ne uide.

Da povpraševanje po prevozu, ki ni lastni, obstaja, je v predkoronskem obdobju dokazovala storitev prevozi.org, s pomočjo katere so množice vsak dan hitro in poceni potovale med kraji in mesti. “Problem” te storitve je v tem, da je nastala “od spodaj”, iz potreb prebivalstva, ki so se organizirali sami, s čimer so zapolnili infrastrukturno luknjo, ki bi jo že zdavnaj morala zapolniti država. A je ne. Pa tudi če bi nove železniške garniture kupovali še bolj ambiciozno kot jih, nam to ne bi veliko pomagalo - tirna infrastruktura je tako za časom, da ne prenese bistveno višjih hitrosti od teh, s katerimi se po Sloveniji potuje zdaj. In je krog sklenjen. Prešeren, ki je pred skoraj 180 leti pel slavo železni cesti, bi se danes najbrž ugriznil v jezik.

Ko govorimo o javnem prometu, pa ne govorimo le o hitrosti ali udobju potovanja. Govorimo tudi o kakovosti življenja ljudi, ki nikamor ne potujejo, živijo pa v središčih, kamor se kolone avtomobilov stekajo. S to težavo se v večji ali manjši meri srečujejo v vseh mestih po Sloveniji. Pritisk zaposlenih, obiskovalcev, tudi turistov, je vse večji, medkrajevni javni prevoz pa ni dovolj hiter in učinkovit, da bi ga bilo mogoče zamenjati za udobje lastnega. Iz širše okolice se tako v mesto z lastnim prevozom še vedno vozijo množice, ki se popoldne spet valijo iz mest. In tako vsak dan.

V tujini mesta že dolgo destimulirajo vstopanje v središča z avtomobilom. Parkiranje je marsikje v središču nerazumno drago, vozni pasovi za osebna vozila so vse redkejši in ožji in podobno. A to je le prvi korak - mesta hkrati ponujajo hitre in dostopne alternative osebnemu prevozu. Pod črto to pomeni, da uporabnika “prisilijo” k uporabi alternativ, sčasoma pa ta ugotovi, da se mu takšna oblika mobilnosti preprosto izplača. Ker na koncu gre vedno za denar v žepu.

A kaj, ko smo pri nas tudi glede tega z nekaj častnimi izjemami spet za svetom.


Preberite še


Najbolj brano