Po Počivalškovih še Simonitijeve vavčerje!

Kot vse kaže, nas spet čakajo tedni bolj ali manj izoliranega življenja. Od sinoči je v veljavi nočna policijska ura, ki to menda ni, mesta v rdečih regijah zaradi zapiranja lokalov in prepovedi druženja postajajo mesta duhov, november, z naskokom najbolj turoben mesec v letu, pa je za vogalom. Martinovanja zagotovo odpadejo, tudi kolektivni vzhičenosti v decembru najbrž lahko že zdaj pomahamo v slovo, saj bo tveganje druženja in polpijanega objemanja preveliko in ga bodo toplo odsvetovali, če že ne prepovedali. Že od sinoči moramo biti doma tudi že ob devetih zvečer. Kaj bomo torej z vsem časom, ki se nam bo nabral? Odgovor je na dlani: kultura, branje, mediji, umetnost.

V prvem valu je vlada poskrbela za turistične ponudnike, s čimer je ubila dve muhi na en mah. Možnost dopustovanja je dala delu prebivalstva, ki bi zaradi koronskega izpada prihodka ostal doma, hkrati pa je pomagala turističnemu gospodarstvu, ki k slovenskemu BDP prispeva dobro desetino. Ukrep je obveljal za uspešnega, do danes je svoje bone izkoristila slaba polovica upravičencev. Marsikatero podjetje je prav po zaslugi vavčerjev preživelo.

Po vzoru turističnih vavčerjev bi morala vlada zdaj vsakemu državljanu ponuditi plačevanje kulturnih vsebin v določenem znesku in časovnem obdobju. Pol leta naročnine na medij ali denimo 200 evrov za nakup knjig ali obisk prireditev. A je že zdaj jasno, da jim kaj takšnega niti približno ne pride na misel.

Zdaj je čas za razmislek o podobni pomoči kulturi, umetnosti ... medijem. Mediji smo bili v prvem valu močno prizadeti, zaradi ustavitve javnega življenja so se prekinile do nedavnega običajne poti tiskanih medijev, odpadale so predstave, koncerti, predstavitve knjig, filmi se niso snemali, plošče so nastajale v partizanskih pogojih ... Zdaj smo na tem, da se nam izkušnja ponovi. Predstave, koncerti in prireditve že odpadajo, lokali, kjer so ljudje brali časopise, se zapirajo, predstavitve knjig odpovedujejo.

Vlada bi morala zdaj izdelati model, po katerem bi vsakemu državljanu ponudila plačevanje kulturnih vsebin v določenem znesku in časovnem obdobju. Pol leta naročnine na dnevni časopis, tednik, mesečnik ali občasnik, otroško, mladinsko ali magari ugankarsko revijo, spletno stran. Ali pa - na pamet rečeno - 200 evrov za nakup knjig, obisk razstav, koncertov, kina ali teatra, ko bo to spet mogoče. Nemara bi se v tem primeru veljalo obnašati celo protekcionistično in unovčitev vezati na domačo produkcijo.

Kultura, mediji, umetnost, vse to je v javnogospodarskem merilu pljunek v morje. Velikega denarja tukaj ni. Pri nas je umetnike priročno pljuvati, še posebej tiste, ki na trgu ne preživijo (pustimo umazano podrobnost, da se bleferji pogosto zamaskirajo v nerazumljene umetnike in visijo na dotacijah), resni mediji pa gremo vsaki oblasti po malem na živce, ker ji gledamo pod prste. A od oblasti smemo pričakovati, da razume družbeno dinamiko in njen zelo pomemben del je prav napetost med posameznimi družbenimi podsistemi. Zdrava družba je konfliktna družba, nekonfliktne pa so si organizirali Stalin, Mao, Hitler in njihovi lokalni sledilci, tudi pri nas.

S pomočjo medijem in kulturi bi oblast vsem ustvarjalcem dala vedeti, da vsaj približno ceni njihovo vlogo v družbi. Če pa že ne dela posameznikov z imeni in priimki, pa vsaj tisto, kar v družbo prinašajo. A je seveda že zdaj jasno, da Janezu Janši, Vasku Simonitiju in skrbniku državne blagajne Andreju Širclju kaj takšnega niti približno ne pride na misel. Nasprotno. Medije bodo še naprej razglašali za razredne sovražnike in si jih hkrati korak za korakom podrejali, menjali bodo vodilne ljudi v njih, odpor do kulture pa bodo stopnjevali. Prav včeraj je odjeknila informacija, da iz prostorov na ljubljanski Metelkovi vlada meče vrsto nevladnih organizacij, med njimi Mirovni inštitut, ŠKUC, Pravno-informacijski center, NSK ... Institucije torej, ki so tu “od nekdaj” in ki gredo zaradi družbene refleksije vsaki oblasti v nos.

Modra vlada bi se jim zoperstavila z argumenti, v javni razpravi, na odprtem, in s tem pripomogla tudi k odprtosti javne razprave. Naša vlada to počne po buldožersko, na silo. Koliko je tu modrosti, presodite sami.


Preberite še


Najbolj brano