Nevzgojeni, popadljivi, agresivni - eni in drugi

Pritrditi velja tistim, ki nedavno zmerjanje predsednika vlade na Kredarici spremljajo z besedami, da smo lahko zadovoljni, saj očitno večjih težav v državi nimamo in se že nekaj dni ukvarjamo s prenapetim performansom Tee Jarc tam zgoraj. Vendar pa si po drugi strani verjetno ne želimo živeti v okolju, kjer bi bili priča nekakšnemu tekmovanju, kdo gre lahko v svojem političnem delovanju niže. A očitno gre pri nas natanko za to.

Neredke so interpretacije, da si je Janez Janša svoj krst pod Triglavom zaslužil, saj da je z vztrajnim nižanjem ravni komuniciranja v javnosti zaslužen za to, da nič več ni dovolj grobo, dovolj neolikano, dovoljeno je vse, meje ni. In ker se on na twitterju obnaša grdo, se lahko grdo - na spletu in tudi v neposredni komunikaciji - obnašamo vsi drugi ali kako? In potem upravičujemo dejanje osebka A s poprejšnjim dejanjem osebka B, ta pa spet s prstom pokaže, da je bil le izzvan od še poprejšnjega dejanja osebka A ...Premica gre strumno naprej v preteklost, spirala dovoljenega in sprejemljivega pa le navzdol.

V ne tako starih časih bi dogodek na Kredarici najbrž opisali z besedami “nevzgojena in neobvladana oseba je ozmerjala nekoga, ki ji gre na živce”. Danes temu rečemo politični boj.

Tovrstni “atentati” na visoke politike tudi v državah z veliko daljšo tradicijo od naše sicer niso nobena redkost. Jajce v glavo, torta v obraz, občasna klofuta, pljunek, dobro namerjena in vržena vrečka z barvo, vsakih nekaj mesecev lahko v medijih spremljamo zabeležko o čem takšnem. Razlika je le v tem, da je pri nas tovrstno politično delovanje postalo skoraj norma in smo mu priča prepogosto. Spomniti se velja ne tako oddaljenega dogodka, ko se je glasbenik Zlatko na ulici lotil Milana Kreka, vsaj en poslanec je bil pred tedni deležen pljuvanja, žaljive poštne pošiljke so skoraj stalnica. Že pred leti je špalir žvižgajočih in zmerjajočih ob prihodu na nek dogodek v Cankarjevem domu pričakal tedanjega kulturnega ministra Žigo Turka. Pred desetletji je Vinci Vogue Anžlovar oklofutal tedanjega kulturnega ministra Sergija Pelhana, Jelko Kacin pa je s časopisom udaril Iva Hvalico. Ne prav malo za trideset let države.

V ne tako starih časih bi dogodek na Kredarici najbrž opisali z besedami “nevzgojena in neobvladana oseba je ozmerjala nekoga, ki ji gre na živce”. Danes temu rečemo politični boj. Da se razumemo, za vsaj približno dostojnega človeka so še bolj od epizode na Kredarici neznosne desničarske eskapade na družbenih omrežjih. A včasih je veljalo, da moraš biti boljši od svojega nasprotnika - danes očitno tekmujemo v tem, kdo bo slabši.

Kdo je tistega večera v Alpah nekaj pridobil, najbrž ni dvoma. Janezu Janši se je upravičeno smehljalo, saj je dobro vedel, da vloga žrtve v slovenski javnosti prinaša točke. Če ne od prej, to vemo od znamenitega soočenja na nacionalki pred predsedniškimi volitvami leta 1992, ko je voditelj Vlado Vodušek popolnoma izgubil nadzor nad dogajanjem, sodelujoči pa so se v en glas lotili Milana Kučana. Rezultat: 63-odstotna podpora in Kučanova gladka zmaga v prvem krogu. Tudi tokrat ni bilo dosti drugače: na spletnih omrežjih je bilo zaslediti številna mnenja v slogu “Janše res ne maram, ampak tokrat se mi je prav zasmilil”.

Zato tudi odgovora na vprašanje, kdo je zaradi dogajanja na Kredarici na slabšem, ni treba prav dolgo iskati. V tistih nekaj minutah, kolikor je trajal posnetek, je bila največja škoda narejena protestniškemu gibanju, katerega vidna predstavnica je Tea Jarc. Gibanje, ki s svojimi akcijami domiselno in duhovito vztraja že leto in pol, je namreč na svojo stran pridobilo številne neradikalne, nebojevite, zmerne, predvsem pa nezadovoljne z razmerami v državi in družbi. Ljudi torej, ki svojih življenj ne preživljajo na družbenih omrežjih, kjer v veliki meri kraljujejo nesramnost, agresivnost in zadirčnost, in ki v javnem življenju vendarle pričakujejo vsaj osnovno raven dostojnosti. Ti in takšni nadiranja predsednika vlade in notranjega ministra - pa četudi sta to Janez Janša in Aleš Hojs - pod Triglavom ne morejo razumeti drugače kot navadno barbarstvo.


Preberite še


Najbolj brano