Naši, vaši in višegrajci
Smo Slovenci odprti do drugačnosti in različnosti ali smo do njiju sumničavi in zaprti? Če boste o tem vprašali povprečnega Slovenca, boste v odgovor precej verjetno dobili krajši referat o tem, kako zelo, da smo. Da je bilo zavzemanje za pravice istospolnih del demokratičnih pobud že v osemdesetih in da imamo v Sloveniji že dolgo Parade ponosa, da se tujci pri nas dobro počutijo, imigranti da so dobro sprejeti, da imamo delujočo demokracijo in tako naprej. Vse od naštetega je res, izkušnje so sicer tudi drugačne, od napadov na gejevske aktiviste in lokale do rasističnih izpadov, predvsem pa je v družbi veliko prikritega in neartikuliranega nezaupanja do drugačnega, drugega, tujega. Namesto da bi jo vzeli kot obogatitev lastnega okolja, tujost vse prevečkrat jemljemo kot grožnjo in kot poseg v monolitnost in varnost našosti.
A tako utemeljevanje lastne odprtosti kot pomisleki, da ni čisto vse tako rožnato, v prvi vrsti temeljijo na občutku, je nekakšna sestavljanka iz množice izkušenj in vtisov, pogovorov, medijskih in spletnih zapisov, debat in podobno. Za bolj verodostojno sliko bo treba po podatke. In ti za Slovenijo niso laskavi, daleč od tega. Organizacija za evropsko sodelovanje in razvoj (OECD) je pred kratkim objavila izsledke raziskave iz 36 držav sveta o tem, kako skupnosti sprejemajo različnost.
Namesto da bi jo vzeli kot obogatitev lastnega okolja, tujost vse prevečkrat jemljemo kot grožnjo in kot poseg v monolitnost in varnost našosti.
Raziskovalci so leta 2008 in 2018 zbirali odgovore na tri vprašanja: je vaše življenjsko okolje ugodno za življenje 1) rasnih in etničnih manjšin, 2) gejev in lezbijk in 3) imigrantov. Razvrstitev držav je v precejšnji meri pričakovana. Na vrhu lestvice po kriteriju odprtosti do drugačnosti so Islandija, Kanada, Nova Zelandija, Norveška in Avstralija, sledijo Švedska, Danska, Irska in Finska. Na dnu lestvice so Madžarska, Turčija, Poljska, Izrael, Latvija, Južna Koreja, Slovaška, Grčija ... in Slovenija.
Tako torej o slovenski odprtosti pravijo številke. Od nas so med drugim bolj odprti Čehi, Italijani, Francozi, Avstrijci, Švicarji, Američani, Nemci, Španci, narodi torej, ki jih pri nas radi gledamo kot močno tradicionalistične (Španci), zaprte (Švicarji), nacionalistične (Avstrijci, Italijani), nerazgledane (Američani) ali preprosto višegrajce (Čehi). Glede na to, da sociologi v Sloveniji že nekaj časa opažajo vzorce retradicionalizacije - tradicionalne družbe pa drugačnemu navadno niso naklonjene - obstaja verjetnost, da se bo slovenska družba postopoma zapirala. Zato bo zanimivo videti izsledke takšne raziskave čez kakšno leto. In če se bo tesnejše navezovanje aktualne oblasti na višegrajsko skupino V4 (Slovaška, Češka, Poljska, Madžarska) nadaljevalo, se proces zapiranja slovenske družbe utegne pospešiti.
In ko smo že pri Višegrajcih: skupino držav vzhodne Evrope na levici vse preveč zlahka navajajo kot vir vsega, kar je v Evropi narobe. Za razmontiranje pravosodja, medijev in drugih institucij liberalne demokracije, kar spremljamo v navedenih državah (pa tudi v Rusiji, Srbiji, pri nas in še kje) človek ne more imeti nobenega razumevanja. Gre za nevaren in že na srednji rok poguben proces. Je pa mogoče z nekaj naklonjenosti gledati na novo odkrito samozavest v prestolnicah nekoč zahodu podrejene srednje Evrope. Iz Prage, Varšave ali Budimpešte ne prihajajo več politiki, ki jih v Bruslju, Berlinu ali Parizu gledajo kot revne sorodnike s podeželja, temveč so to voditelji, ki želijo imeti besedo pri tem, kakšna naj bo EU v prihodnje. Povezava ima že nekaj časa težave z lastno identiteto in je v svetovnem merilu porinjena ob rob. Modri voditelji bi “razgrajače” iz V4 vzeli zares in njihov vložek skušali vkomponirati v lastno vizijo razvoja Unije. Na potezi so Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Angela Merkel in kompanija.