Naš koronastalinizem in zakaj bo marsikomu enkrat nerodno

Srbski režiser Goran Marković je nedavno v kavarni ljubljanskega hotela v neformalnem pogovoru opozoril na eno od značilnosti jugostalinizma. “Paznikom na Golem otoku ni bilo treba veliko delati,” je pripovedoval, “večino dela so opravili kar taboriščniki sami.” Prihajajoče je tako že na pomolu pričakal špalir starih taboriščnikov, skozi katerega so morali iti, in padlo je, kamor je padlo. “Številni po vrnitvi o dogajanju niso želeli govoriti. Seveda je šlo za travmo, a tudi za sram, ker so počeli, kar so počeli.” V času, ki ga živimo, nismo prav daleč od takšnih špalirjev. Če ne resničnih, pa miselnih, družbenih.

Pred dnevi je tako pred vhodom v pokriti del koprske tržnice gospod srednjih let med iskanjem covidnega potrdila in osebnega dokumenta nekaj mrmral sebi v brado, pri iskanju pa je bil najbrž za tiste v vrsti za njim tudi prepočasen. Dovolj, da je v očeh enega od sočakajočih obveljal za proticepilca in se mu je zdelo primerno izreči “še malo, pa boste taki kot vi dobili metek v čelo”. Mož je, upamo, vendarle spregovoril v afektu, a dejstvo, da se besedna zveza “metek v čelo” uporabi v javnosti, je dovolj strašljivo.

Ko gre za družbene odnose v času epidemije, slovenska oblast igra vlogo paznika z Golega otoka: stoji ob strani z rokami v žepih in spodbuja ljudi k medsebojnemu obračunavanju. Številni, naveličani skoraj dveletnih omejitev, to igro z veseljem igrajo. Enkrat jim bo zaradi tega še močno nerodno.

Psiholog Kristijan Musek Lešnik je te dni na svojem facebook profilu opisal izkušnjo z bencinske črpalke, kjer sta se dve stranki izživeli nad študentom, ki je na vhodu preverjal PCT; mladeniča sta spravili do solz. “Na začetku epidemije sem nekje napisal, da pričakujem, da bo ta sprožila nekaj podobnega kot vse velike krize v zgodovini. Pri ljudeh bo slej ali prej udarilo ven tisto, ker je najbolj notri v njih, najbolj osrednji - pa obenem tudi najbolj skriti - del njihove identitete. Pri enih so to srčnost, empatija, vztrajnost, pogum, hvaležnost - pri drugih pač ena sama mrakoba,” je psiholog pospremil razmislek o dogodku na črpalki. In težko bi imel bolj prav.

Nedavno je zaradi testiranja šolarjev pred eno od šol prišel oče z motorko, družbena omrežja pa so itak polna (proti)cepilskega gneva. Sem in tja vsakdo od nas sliši za primer, ko se dolgoletni prijatelji ali družinski člani sprejo zaradi različnih pogledov na vprašanje cepljenja proti covidu, razpadajo zakoni in družbe, dobro vzgojeni pa te teme v pogovorih niti ne načenjajo več. Je preveč tvegano.

Stalinizem ima številne pojavne oblike in značilnosti, preučevale so ga generacije mislecev in pri nas smo vendarle še daleč od njega. A to, kako oblast v Sloveniji obračun z epidemijo prevaljuje na posameznike, močno spominja na golootoški špalir. Vtis je, da je oblast ob zavoženem obvladovanju epidemije dvignila roke in vse skupaj prepustila državljanom. Še posebej, ko gre za medsebojne odnose v družbi, slovenska oblast igra vlogo paznika z Golega otoka: stoji ob strani z rokami v žepih in spodbuja ljudi k medsebojnemu obračunavanju. In številni, naveličani skoraj dveletnih omejitev, to igro z veseljem igrajo. Enkrat jim bo zaradi tega še močno nerodno.

Že v prvem valu epidemije, ko smo bili zasuti s plazom prepovedi, se je zdelo smiselno opozoriti, kako malo je treba, da marsikdo med nami postane tisti mali špicelj, ovaduh, udbaš, če hočete, ki oblastem hodi ovajat, ko nekdo ne ravna v skladu s predpisi. Verjetno ima iz tistega nesrečnega časa še vedno marsikdo v spominu takrat vznikli in k sreči kratkoživeči novinarski “žanr”, namreč objavljanje dokazov, kako nekdo ravna v nasprotju z zmedenimi pravili. Denimo fotografij avtomobilov z registrskimi tablicami, ki jih na fotografiranem mestu ne bi smelo biti. Ker na tablici piše SG, KR, KK ali LJ, fotografija pa je nastala v Portorožu ali na Bledu. Posebej se je v tem žanru izkazal nek medij, ki je objavil fotografijo starejšega para, ki je sedel na klopi ob cesti, kar pa je bilo tistikrat močno prepovedano. Ker se utrujene noge in boleča hrbtenica ne ozirajo na administrativne odloke, sta gospa in gospod sedla, neki pritlikavi ovaduh ju je posnel in posredoval uredništvu tistega medija, ki je to državotvorno objavil. Tudi njim bo enkrat, če jim še ni, zaradi tega nerodno.

V nabor takšnega ovajalskega aktivizma iz varne sence smo pred tednom ali dvema dobili še posebno spletno stran. V osnovi gre za seznam trgovin, nakupovalnih centrov, restavracij in podobno, ki so dovolj dosledne pri preverjanje pogojev PCT. Idejo študentov medicine bi bilo nemara vredno celo pozdraviti, če ne bi temeljila na - spet - preprostem ovaduštvu. Tistem najbolj nizkotnem, izza zavese spletne anonimnosti. Ko je spletna stran zaživela, je bilo na njej najti stolpce in stolpce imen trgovin in lokalov, ob njih kljukice in križce, na spletnih omrežjih pa pozive k navajanju tistih ne dovolj “pridnih”. Vzpostavljen je bil nekakšen digitalni pranger, na katerega je lahko vsakdo nabil vsakogar, številni so se zgražali, tisti bolj bojeviti pa so se po spletnih omrežjih zaklinjali, da “k tistim, ki ne preverjajo PCT, nikoli več”. Ob včerajšnjem obisku strani so bile na njej navedeni le tisti pridni s tremi zelenimi kljukicami, ampak slab okus iz prvih dni delovanja je ostal.

V normalnih državah se ve, kaj kdo dela: država zagotavlja okvir, posamezniki v njem svobodno delujemo, prestopanje okvirjev pa se sankcionira ob predpostavki, da velja enakost pred zakonom. Pri nas se oblast ukvarja z malenkostmi in nagajanjem svojim zoprnikom, razpad družbene povezanosti in solidarnosti pa opazuje z varne distance. Sodelujoči v tej igri so za sedanje stanje sprtosti in razdeljenosti v družbi krivi ravno toliko kot oblast. Delajo ji uslugo, ne da bi to v resnici vedeli.


Preberite še


Najbolj brano