Milan Kučan v starem twingu in 30 let države

Po parkirišču onkraj velikega okna so se v tistem novembrskem popoldnevu na pragu poletja vozili številni bolj ali manj razkošni avtomobili. “Malo bo zamudil,” je ob uri, ko bi moral priti, sporočila njegova zveza z novinarji, “pelje se iz Divače in je na cesti nekaj gneče”.

Čez čas se je pripeljal vijolični twingo prejšnje generacije in ko smo že vsi pogledali proč, češ, “v twingu se pa najbrž res ne vozi”, je iz njega izstopil nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Med zobe je vtaknil parkirni listek, si ogrnil jakno in se nam pridružil. Sestali smo se v ljubljanskem Kinu Šiška, prostor pa je pobudnica srečanja “nafehtala”. Nekdanja predsednika republike namreč v Ljubljani nimata na voljo prostora, ki bi jima ga zagotavljala država in v katerem bi lahko sem in tja opravila kakšen intervju ali sestanek. Danilo Türk bi nas verjetno povabil v kabinet na univerzi, pri Kučanu se je bilo treba znajti drugače.

Marsikaj je narobe s samozavestjo države, ki po prisegi ne reče, “gospod predsednik, tu so ključi rezidence, uživajte, na dan prisege vašega naslednika pa si dom najdite drugje.” Tako je marsikje, ne sicer povsod, v urejenih državah pač.

Na to, da se nekdanji - in to prvi, tako rekoč ustanovni! - predsednik republike na sestanek na izposojeno lokacijo pripelje v avtomobilu (naj)nižjega razreda in s tem nima težav, je težko gledati drugače kot z naklonjenostjo. Neobremenjenost z lastno veličino in veličino funkcije je dobrodošla in jo gre pozdraviti. Distanca do samega sebe je pač (pre)redka dobrina.

Drugačna slika pa se ponudi, če na opisani pripetljaj pogledamo skozi optiko odnosa države do lastnih institucij. Predsedniki, premieri, ministri, sedanji in nekdanji, so namreč institucije, ne le posamezniki z imenom in priimkom, in institucije države si zaslužijo spoštovanje. V prvi vrsti spoštovanje države same.

S tem pa imamo Slovenci resno težavo. Najraje ravnamo v duhu “a misli, da je kaj več od nas”. Seveda ni - pa hkrati je. Dva milijona državljanov ima dva nekdanja predsednika republike in osem nekdanjih predsednikov vlade, dva med njimi sta pokojna. Ni jih prav veliko, zato vendarle so nekaj posebnega.

Delno je slovenski odnos do države mogoče pojasniti s tem, da je velik del še vedno aktivne politične garniture svojo politično socializacijo doživel skozi razgrajevanje nekdanje države in njenih institucij. Gradilo se je šele v devetdesetih, v osemdesetih pa se je rušilo. A hkrati je neverjetno, kako še vedno nismo odrasli do točke, ko bi se bili sposobni pogovarjati o osnovnih pogojih funkcioniranja predstavnikov države. Spomnimo se samo cirkusa, ki ga je dvignila Drnovškova odločitev pred dvajsetimi leti, da država vendarle potrebuje neko spodobno letalo.

Ali pa tega, kako kar nihče ne upa načeti vprašanja, zakaj slovenski predsednik nima na voljo rezidence. Ker, kajne, “kaj bodo pa rekli tisti, ki se z družino stiskajo na 30 kvadratih?” Da o tem, kako je vsakega funkcionarja najbolj enostavno diskreditirati s tem, v kakšnem avtomobilu ga prevažajo, niti ne govorimo.

Zato imamo že drugega predsednika republike zapored, ki živi v stanovanjskem bloku, in predsednika vlade, ki ga vozijo domov nekam na pol poti iz Ljubljane do Koroške. Nič ni narobe s stanovanjem v bloku, še manj s Koroško. Je pa marsikaj narobe s samozavestjo države, ki po prisegi ne reče, “gospod predsednik, tu so ključi rezidence, prebeljena je, vzmetnice so nove, žarnice zamenjane, uživajte, na dan prisege vašega naslednika pa se izvolite preseliti drugam.” Tako je marsikje, ne sicer povsod, v urejenih državah pač. Politiku pri nas spregledamo in oprostimo marsikaj - da bi v času svoje funkcije živel njej primerno, pa nikakor. Kot bi ne razumeli, da s tem, ko najvišjim izvoljenim predstavnikom ne privoščimo osnovnega standarda, kažemo odnos do lastne države, čisto na koncu pa kar do samih sebe.

Ob pravkar minulem pokanju s topovi, mahanju z zastavami in vznesenih govorih bi bil na mestu tudi razmislek o tem, kako slabo uslugo si delamo s to ponarejeno malomeščansko skromnostjo. Zunanji znaki državnosti so tudi pomembni. Da jih bo del javnosti vedno imel za nepotreben luksuz, pa če so še tako skromni, se je treba sprijazniti. Ampak če nismo sposobni tudi na tej ravni pokazati nekaj osnovne samozavesti, potem si države skoraj niti ne zaslužimo.


Preberite še


Najbolj brano