Korona in njen davek v glavah

Odločanje Istrana, Kraševca ali Novogoričana o tem, kam bo šel v kino - tostran ali onstran meje - je bilo nekoč le vprašanje programa, ne pa morebitne situacije na meji.

Nekoč, ja. Danes je drugače. Koronaepidemija je življenju ob meji skorajda čez noč na pot postavila številne, tudi fizične, ovire. Pot iz Sežane na Opčine ni več stvar nekaj minut, Trst pa je od Kopra spet neskončno oddaljen. Čez goriški Trg Evrope, simbol združenega prostora, poteka žična ograja, trn v Evropejčevem očesu.

Ni treba veliko, da se v marsikom od nas prebudi tisti speči udbaš, kagebejevec, stasijevec, ovaduh skratka, ki s prstom kaže na Drugega.

A vse to ni najhuje. Nekoč bo najbrž spet, kot je bilo. Huje je tisto, kar se nam dogaja v glavah. “Bili so in so še klici v naše uredništvo (...) o stigmatizaciji, ki jo doživljajo italijanski državljani z domom na slovenski strani. O stigmatizaciji in zastrupljenem ozračju. Bil je včeraj popoln molk vlade o Italiji, kot da bi sosedo zbrisali z globusa. (...) Ali resno mislimo, da vse to ne bo imelo posledic na ozemlju, ki smo ga imeli za zgled uresničenega evropskega ideala,” piše v včerajšnjem Primorskem dnevniku njegov urednik Igor Devetak. In kolegica Beti Tomsič, novinarka slovenskega programa Rai, po telefonu pravi: “Ne počutimo se dobro, na oni strani nas gledajo, kot bi bili kužni!”

Ni treba veliko, da se v marsikom od nas prebudi tisti speči udbaš, kagebejevec, stasijevec, ovaduh skratka, ki s prstom kaže na Drugega. V preteklih tednih smo bili tudi v Istri priča celo od nekaterih medijev spodbujenemu lovu na neprimorske registrske tablice, pri katerem so bralci z veseljem sodelovali. Ko se bomo naslednjič zgražali nad tem, kako je imela vzhodnonemška Stasi ali romunska Securitate svoje lovke prav povsod, se spomnimo sebe med koronakrizo!

Te dni v medijih odmeva še vedno ne povsem pojasnjen incident na slovensko-italijanski meji, ko so uniformiranci zamejskega Slovenca z bivališčem na tej strani meje s puškami spravili na kolena in mu dali mir šele, ko jih je ogovoril v slovenščini. Opravičili naj bi se mu in mu dejali, da so pripadniki Slovenske vojske, pri čemer je zagata nastala v trenutku, ko se je izkazalo, da tistega dne slovenskih vojakov ni bilo na terenu. Kaj pa zdaj? Je šlo za ljubitelje uniform in imitacij orožja? Ali pa si je Šiškova varda po vpadu na policijsko postajo privoščila novo provokacijo? Je šla po južni meji “branit” še zahodno?

Da je tukajšnji teren več kot primeren za razrast vaških straž, je bilo že večkrat povedano: območje leži ob italijanski in hrvaški meji, čezenj pelje migrantski koridor na zahod, prebivalstvo je vznemirjeno, država pa jim občutka varnosti ne more zagotoviti. Vplivni poslanec vladajoče SDS Branko Grims je vaške straže že pred časom označil za legitimen način samozagotavljanja varnosti, Matej Tonin pa se je še kot kandidat za obrambnega ministra zaplezal z idejo, da bi vardiste veljalo izkoristiti pri varovanju meje. No, zdaj imamo vardiste, ki vdirajo na policijske postaje, uniformirance, ki preganjajo civiliste ob meji, in državo, ki ji omenjeni jemljejo iz rok enega od temeljnih atributov države, monopol nad nasiljem.

Ko govorimo o stigmi, ki so je deležni italijanski državljani na tej strani meje, o lovu na neprave registrske tablice ali o samoorganiziranih vaških stražah, govorimo o istem. Govorimo o zapiranju v lastno ozkost, o iskanju tistega Drugega med nami, govorimo o samonatikanju plašnic.

Govorimo o izničevanju vsega, kar smo si obetali od sprememb v zadnjih tridesetih letih.


Preberite še


Najbolj brano