Kje pa olimpijske igre spremlja Aleš Hojs?

Dosedanji slovenski olimpijski uspehi na Japonskem ponujajo tudi prikladno priložnost za povsem nešportni razmislek o odnosu med politiko in športom ter o položaju medijev v družbi. Če kdaj, se namreč v primerih velikih športnih uspehov izkaže, kako nepogrešljivi so mediji pri njihovem spremljanju, in kako obrobno vlogo pri vsem skupaj v resnici igra politika.

Reporterji nacionalnega radia in televizije so doslej pri komentiranju olimpijskih iger opravili odlično delo. Razgibano, poznavalsko, ravno prav čustveno, informativno. Ponedeljkovo komentiranje vožnje Benjamina Savška proti zlati medalji, ki ga je prekaljeni Marjan Fortin izpeljal na robu solz, je bilo vrhunsko dopolnilo športnega dosežka, s katerim se je Savšek uvrstil, kot radi rečejo športni novinarji, med “nesmrtne”. Tudi na takšne trenutke se velja spomniti, ko bomo naslednjič razmišljali o tistih 12 evrih, kolikor jih na mesec namenjamo za RTV “naročnino”, številni, med njimi minister Aleš Hojs, pa aktivno pozivajo k temu, da jih državljani zadržimo zase. Pri čemer Hojs skuša voditi z zgledom in se že lep čas ponaša s svojim neplačevanjem.

Če kdaj, se v primerih velikih športnih uspehov izkaže, kako nepogrešljivi so mediji pri njihovem spremljanju, in kako obrobno vlogo pri vsem skupaj v resnici igra politika.

Ko smo že pri tem, kje pa, če ne na javni televiziji ali radiu, minister spremlja slovenske nastope na Japonskem? V živo najbrž ne - na Japonsko je v imenu slovenske politike odpotovala šolska ministrica Simona Kustec, zadolžena tudi za šport. Te dni se premika od prizorišča do prizorišča in sledilce na družbenih omrežjih razveseljuje s fotografijami, selfiji in bodrilnimi sporočili. Ministrici seveda privoščimo nekaj politično-športnega turizma, še bolj pa bi ji ga, če bi bilo doma vse v zvezi z njenim resorjem kot je treba. Pa ni. No, zdaj, ko so šole zaprte zaradi počitnic, je vse v redu, bati se je začetka septembra. Po polomu, ki ga je šolski sistem doživel lani jeseni, se na pragu avgusta, zadnjega počitniškega meseca, med starše naseljujeta tesnoba in strah pred ponovitvijo, stroka svari pred četrtim valom, šolska ministrica pa po Japonskem dela selfije. Bravo. Ko se bodo športniki vrnili domov, seveda lahko pričakujemo novo rundo selfijev in trkanja po prsih, češ, skupaj smo uspeli, prikladno pa se bo na šport pozabilo že ob pripravi naslednjega proračuna. Toliko o tem, da športnih uspehov brez politikov ne bi bilo.

Seveda šolska ministrica ni edina iz sveta politike, ki “blesti” na družbenih omrežjih. Z njihovimi življenji v vzporednih svetovih družbenih omrežij je nasploh težava, zelo pogosto bi bilo najbolje, če bi bili preprosto tiho. Nekateri - Borut Pahor ali Eva Irgl, na primer - z objavami dajejo duška svoji nečimrnosti, drugi - Janez Janša, Žan Mahnič, Aleš Hojs - svoji nesramnosti, tretji pa neizmerni nepremišljenosti. Nekdanjemu državnemu sekretarju na šolskem (!) ministrstvu Jerneju Štromajerju se je tako denimo v ponedeljek po epski zmagi košarkarjev nad Argentino zdelo primerno na twitterju objaviti, da “v tej ekipi še Luka Rupnik in Žiga Dimec dobro igrata”. Nekdo, ki se v življenju kot proračunski izdatek preklada iz pisarne v pisarno in čaka na politično sinekuro, takole mimogrede v nič vtakne dva udeleženca olimpijskih iger, eden od njiju pa ima doma tudi medaljo evropskega prvaka. Samozavestno, ni kaj.

Granata z odgovorom je priletela takoj - Rupnik mu je odgovoril z besedama “hvala, bucko” in virtualnim poljubom. Rupnikovega “bucka” lahko beremo kot “bučka” ali pa kot nekoga ki ni najbolj vitek, ki je “buckast”. Karkoli mu je že Rupnik želel sporočiti, doktorja znanosti je matiral v dveh besedah. Neposrečeni tvit je ta potem celo izbrisal, se zanj opravičil, a to ne pomaga - škodo je že naredil. Še najmanj košarkarjem, ti vedo, koliko so vredni, sebe pa je samo osmešil. Ne prvič.


Preberite še


Najbolj brano