Janšev poraz na lastnem terenu

Ministre so morali pripeljati prav do vrat, celo po koprskem Titovem trgu so jih vozili. Kdor vsaj za silo pozna koprsko mikrogeografijo, ve, da se je mogoče prek Trga Brolo pripeljati povsem do vhoda na Titov trg, do vhoda v Pretorsko palačo je treba prehoditi morda nekaj deset metrov. Obstajajo tudi drugi dostopi, denimo tisti do vrha Kidričeve ali po Verdijevi mimo občine.

A posnetki so kazali protokolarne avtomobile na samem trgu, kot bi se vladajoči bali srečanja z lastnimi ljudmi, ki bi jim prišli naproti med hojo od avtomobila do vhoda v palačo. Natanko za to zelo verjetno gre - da se ministrice in ministri izogibajo srečanja z ljudmi, volivci, državljani. Tega jim po svoje ne gre zameriti, vsakomur je bržčas neprijetno, če ga povsod, celo na partijskem shodu, kot smo videli v Marezigah nedavno, pričakajo nasprotniki in ga morajo braniti močno oboroženi policisti. A vendar bi od oblasti, ki zatrjuje, da je legitimna, pričakovali nekaj osnovnega poguma.

Utemeljeno se lahko bojimo, da bo desnica v prihodnje vpeljala nove pristope v političnem boju. Dosedanji so postali vseprisotni in vse preveč običajni. Pripraviti se zato velja na še več grobosti, še več nesramnosti, še več lažnih novic in še več manipulacij. Ne bo nam lahko.

Seveda spin doktorji ne počivajo in s pomočjo režimskih medijev je hitro nastalo sporočilo o ogroženosti vodstva vlade, ki da si prizadeva obrzdati epidemijo, protestniki pa da si želijo še več obolelih in umrlih. Mimogrede, za to, da nezadovoljnim z delom vlade nekdo pripiše zavzemanje za več bolnih in umrlih, mora biti ta nekdo v svoji interpretaciji realnosti kar precej kreativen.

Sporočilo o domnevni fizični ogroženosti vrha vlade je pred dnevi dopolnila vest o grozilnih pošiljkah, namenjenih predsedniku in podpredsedniku vlade Janezu Janši in Mateju Toninu. Grožnja z likvidacijo komurkoli je seveda vredna vsega obsojanja, obstaja pa seveda tudi kakšen razlog za dvom. Oziroma, če hočete, za sum, da je bila zadeva sproducirana in poslana v javnost, da bi se lahko boj s kritiki spustil še za eno stopnjo niže. Dosedanje preverjanje že kaže, da bi zlahka šlo za ustvarjeno afero.

V strumnem napredku nazaj in navzdol smo v Sloveniji odlični in ne kaže, da nam utegne kaj kmalu zmanjkati sape. Sprevračanje, zlonamerne interpretacije, manipulacije, vse to smo z odliko že absolvirali in to ne včeraj. A včasih se stvari obrnejo tudi proti tistemu, ki jih je vpelj(ev)al. V tem primeru proti SDS. Tako je te dni mogoče opazovati zaplete ob kandidaturi Roka Svetliča za ustavnega sodnika. Sprva mu je kazalo dobro, potem pa je profesor ljubljanske pravne fakultete Saša Zagorc iz spominskega predala privlekel Svetličev nastop na nekem posvetu, kjer naj bi se, tako gre interpretacija, zavzemal za streljanje migrantov na meji. Svetlič je pohitel z zatrjevanjem, da je na tistem sestanku govoril prav nasprotno in da je opozarjal pred tem, da bi države lahko v obrambi lastne suverenosti uporabile tudi orožje, a madež je bil narejen in glasovi podpore so začeli odtekati. Če k vsemu dodamo še vse glasnejše strokovne pomisleke glede Svetličeve kandidature (resda je po osnovni izobrazbi pravnik, ni pa kot pravnik nikdar deloval, ampak se je posvečal filozofiji), vse kaže, da tudi tokrat ne bomo dobili novega ustavnega sodnika.

Ob stran vprašanje, zakaj profesor Svetličeve domnevno sporne razprave ni razbobnal že prej, saj je, če je interpretacija točna, nezaslišana. Z nekaj intelektualne poštenosti bi bilo pričakovati natanko to. Hkrati si je težko predstavljati, da bi visoko izobražen humanist javno izgovoril nekaj tako obremenjujočega.

Kakor koli, zabavni del te epizode se začne, ko si človek z nekaj zgodovinskega spomina v spomin prikliče “izjavo”, ki so jo z desnice Milanu Kučanu očitali skoraj tri desetletja. V začetku devetdesetih let je v Novi Gorici opozoril, da v Sloveniji pomen pridobiva politika, ki za dosego svojih ciljev ne okleva posameznika diskreditirati, če je treba, pa tudi likvidirati. S precej pesniške svobode je v vzporednem svetu slovenske politične desnice ta misel doživela interpretacijo, da se Kučan zavzema za diskreditacije in likvidacije političnih nasprotnikov in kar koli je mož povedal na to temo, se madeža na desnici ni mogel otresti.

Intervencija profesorja s pravne fakultete po vsem, kar je bilo v medijih zaslediti doslej, močno spominja na opisano zgodbo, tisto, kar je zabavno, pa je, da desnica danes žanje tisto, kar je sejala. Kot kaže, ji ne bo uspelo dobiti še enega “svojega” ustavnega sodnika, ker so nasprotniki uporabili njene trike iz preteklosti. Poraz doživlja na lastnem terenu.

Utemeljeno se lahko bojimo, da bo desnica v prihodnje vpeljala nove pristope v političnem boju. Dosedanji so postali vseprisotni in vse preveč običajni. Pripraviti se zato velja na še več grobosti, še več nesramnosti, še več lažnih novic in še več manipulacij. Ne bo nam lahko.


Preberite še


Najbolj brano