Če nas bo kaj pokopalo, bo to status quo
Trafika na tržaškem kolodvoru je bila od nekdaj postaja za ljubitelje tiska. Ob domači dnevni, tedenski ali mesečni periodiki so na tistih nekaj kvadratih zraven kavarne ob izhodu na perone prodajali New Yorker, FT, Guardian, FAZ, NYT, Monocle, Spiegel, najbrž tudi Le Monde in še kup drugih bolj ali manj nišnih naslovov. Nič več. Obisk pred dvema tednoma je na najbolj nazoren način pokazal, kaj covid-19 dela tisku: uničuje ga. “Nič več nimajo, vem, police so prazne. Ljudje ne potujejo in trafika na kolodvoru ni namenjena nikomur,” je prejšnji teden v kavarni v središču Trsta komentiral Igor Devetak, urednik Primorskega dnevnika. In se z vprašanjem obrnil na tržaškega arhitekta Dimitrija Waltritscha: “Kaj misliš pa o Domani?” Še preden je vprašani utegnil odgovoriti, je bilo treba v pogovor dveh zamejcev poseči z vprašanjem: kaj je Domani?
“Nov časopis. Dnevnik.”
Tiskanih medijev ni pokopala televizija, pokopal nas ni splet. Edino, kar nas lahko pokoplje, je pristajanje na status quo. Potem nam res ni pomoči.
Samo trenutek. Leta 2020? Nov dnevnik? Tiskan? Ki bo dostopen v trafikah, ki ga bodo raznašali naročnikom in ga bo mogoče brati v kavarnah? Tako je.
Carlo De Benedetti, nekdanji lastnik Repubblice in Stampe, se je odločil s časopisom dati prostor in glas progresivni, svobodomiselni javnosti. Opozarjati želi na to, kaj nas čaka, ne poročati o tem, kaj je bilo. Zato Domani, Jutri. Mož verjetno kar pozna posel, bil je založnik dveh velikih medijev. V projekt bo vložil 20 milijonov svojih evrov, čez čas pa bo založništvo prevzela fundacija, ki bo zagotovila neodvisnost časopisa.
Zveni učbeniško lepo. A vseeno … Kako noro je ustanoviti časopis v času padajočih naklad, omejenega druženja in potovanja, pospešene selitve oglaševalskega denarja na televizijo, v družbene medije in nikamor, dominacije interneta in vsevedih družbenih omrežij …? Precej - ali pa tudi ne. Tisk je namreč kljub slabim napovedim še daleč od tega, da se poslovi. Razmisleki o tem, kako skozi potiskane liste papirja nagovoriti bralce, potekajo ves čas. Pred kratkim je izšla tematska številka slovenske revije Outsider, posvečena tisku. Ne medijem na splošno, izključno tisku. Od mladih upov do starih mačkov je avtorica spraševala: kakšni sta vloga in prihodnost tiska v družbi? Skupni odgovor nekako izzveni v smeri, da prihodnost ni temna, samo prilagoditi se bo treba nanjo.
A kako?
Če rečemo, da morajo biti zgodbe napisane dobro in razumljivo, ne povemo nič novega. Trik bo drugje: stoletja star model “danes izvem - jutri objavim”, ki smo ga v zadnjih 15 letih razvili v “danes izvem - čimprej objavim na spletu”, bo treba nadgraditi. Novice, ki uporabniku danes padajo na glavo od povsod, bo treba zapakirati drugače. Odjemalcu predstaviti, zakaj je tisto, o čemer pišemo, pomembno zanj. Bo zaradi tega živel bolje ali slabše? Iz newspaper se bo treba premakniti v usepaper. Informacije bo treba nadgrajevati z mnenji. Z njimi se bralec ne bo nujno strinjal, mu bodo pa dala misliti in se bo z njihovo pomočjo mogel orientirati v novičarskem vesolju.
Predvsem pa si bomo morali ustvarjalci tiskanih medijev prizadevati narediti svoj izdelek bolj kul. Brati časopis bo moralo postati stvar omike, intelektualne radovednosti, prestiža in dobrega okusa, saj bodo morali biti časopisi bralčev most do trendov, do prihodnosti. Domani.
Do tega ne bo prišlo samo od sebe. Časopisi bodo morali biti komunikativni, dobro oblikovani, logotipi bodo morali biti moderni, da jih bodo ljudje želeli nositi ne le natisnjene na naslovnici, ampak tudi natisnjene na majicah. V sporočanju se bomo morali premakniti s papirja in spleta. Treba bo med ljudi, treba se jim bo pokazati, se z njimi družiti. Novinarji in uredniki bomo morali (z)graditi sloves mnenjskih voditeljev. Ljudem se bo moralo zdeti fino, če nas bodo poznali.
Nekoč je tako že bilo. Na novinarjih tiskanih medijev je, da to dosežemo ponovno. Pokopala nas ni televizija, pokopal nas ni splet. Edino, kar nas lahko pokoplje, je pristajanje na status quo. Potem nam res ni pomoči.