Agencija za zaposlovanje težko zaposljivih

Za politike ni nikdar veljalo, da bi morali biti posebej duhoviti, razgledani ali omikani. V politiki pač štejejo druge lastnosti, predvsem učinkovitost. Nikdar pa hkrati ni bilo odveč, če so bili politiki vsaj nekaj od navedenega, zraven pa še učinkoviti.

V zgodovini je za duhovitega veljal britanski premier Winston Churchill, Margaret Thatcher pa je bila dama strupenega jezika in nepopustljive volje. John F. Kennedy in Barack Obama sta bila politika, ki sta navdihovala, Ronald Reagan in Bill Clinton pa sta veljala za politika z neustavljivim šarmom. Celinsko Evropo so s svojim stilom zaznamovali Vaclav Havel, Joschka Ficher, nemško-francoski dvojec Helmut Kohl in Francois Mitterrand, obetal je umorjeni Zoran Đinđić ... Sodobnike bo sodila zgodovina, ki mimo Angele Merkel, Aleksisa Ciprasa, Borisa Johnsona, tudi Jean-Claudea Junckerja in drugih ne bo mogla. Vsak od omenjenih je v svojem obdobju pustil svojo sled.

Velik del poslank in poslancev tam zunaj, na trgu delovne sile, nikdar ne bi na mesec zaslužil toliko, kot zaslužijo zdaj. Banalno, a tako je. Zato bomo šli na predčasne volitve le, ko in če bodo prej izčrpane vse druge možnosti.

Kaj bo zgodovina rekla o slovenskih politikih? Takšnih, ki bi ob politični učinkovitosti in spretnosti imeli še katero od zgoraj navedenih lastnosti, bo komaj kaj, pa še ti so se s politiko ukvarjali v prvem desetletju slovenske državnosti, morda dveh, potem pa so se šli raje ukvarjat z manj umazanim poslom. S tem so prostor prepustili tistim, ki se v hlevu dnevne politike počutijo dobro in se v tem blatu radi valjajo, posledice tega pa čutimo vsi. “Ljudje z uspešno poklicno perspektivo neradi segajo v politični prostor, saj ta velikokrat nekultivirani, necivilizirani, nedostojni svet skuša človeka hitro kompromitirati in izločiti,” je o slovenskem političnem prizorišču danes kolegici Tini Milostnik Valenčič v intervjuju nedavno dejal Milan Kučan. Možu gre verjeti - v politiki je bolj ali manj aktivno zadnjih petdeset let in več in v živo je lahko spremljal, kako je njen ugled v tem času naraščal in upadal.

Danes se zdi, da od osamosvojitve sem politika še ni bila niže. Osnovne vrednote, najbrž bi jim lahko rekli tudi “čast”, ne štejejo nič. Držati se dogovorov, spoštovati dano besedo, govoriti resnico ali vsaj poskrbeti, da te ne ujamejo pri laži? Zakaj le! V državnem zboru že nekaj časa lahko spremljamo preskakovanje z enega na drug politični breg, oklepanje funkcij, blef poteze, ki sodijo za kvartopirsko mizo, ne pa v resno politiko. Verjetno smo ena redkih držav, če ne kar edina, v kateri mesto predsednika parlamenta ni funkcija oblasti, ampak jo zaseda politik, ki se ima za opozicijskega. S svojega mesta zdaj poziva vladno koalicijo, naj ga razreši, vedoč, da ta za kaj takšnega nima dovolj glasov, v državnem zboru se je vzpostavila pat pozicija in zdaj verjetno lahko pričakujemo balincanje sem in tja do rednih volitev čez dobro leto. Ali kako?

Tako kot za politike ni nujno, da imajo lastnosti z začetka tega sestavka, tudi politiki ni treba biti zabavna. Tu pa imamo v zadnjem času vendarle nekaj sreče. Zabavno je namreč opazovati, kako dobro je sedanja opozicija prekopirala učbenik opozicijskega delovanja, ki ga je za slovenske potrebe napisala, založila in izdala SDS. Igra, ki jo igra opozicija s priseganjem na formalizme, je namreč natanko igra, ki jo je v svojih opozicijskih letih do popolnosti pripeljala danes vodilna vladna stranka. Številne predsednike vlade so Janez Janša, Ivo Hvalica, Jože Tanko, Jožef Jerovšek ali Pavle Rupar spravljali ob pamet s svojimi poslovniško-postopkovnimi triki, a jim niso mogli nič. Procedura je pač ena od mater demokracije, pa naj to tistega na oblasti še tako jezi. Koliko ima od teh preigravanj država, je drugo vprašanje, odgovor pa je na dlani: nič. Zato bi odgovorna politika ta hip v Sloveniji morala izbirati samo med dvema scenarijema: zagotoviti vladno večino ali oditi na predčasne volitve. Je slovenska politika odgovorna? Ni. Zato bomo šli na predčasne volitve le, ko in če bodo prej izčrpane vse druge možnosti. Navsezadnje velik del poslank in poslancev tam zunaj, na trgu delovne sile, nikdar ne bi na mesec zaslužil toliko, kot zaslužijo zdaj. Banalno, a tako je. Politika je vedno bolj agencija za zaposlovanje težko zaposljivih.


Preberite še


Najbolj brano