Premirje za Libijo
Dosežen sporazum o Libiji pod okriljem OZN navdaja z zmernim optimizmom in moramo upati, da bo njegovih šest točk (trajna prekinitev spopadov, embargo na uvoz orožja, svobodne volitve z vključitvijo vseh strani, nadzor oblasti nad oboroženimi silami, strukturne ekonomske reforme, spoštovanje človekovih pravic) udejanjenih. Malce pozen, toda resen pristop je prinesel rezultat za izmučeno državo, razdeljeno na številne obstoječe entitete: od plemenskih, vojaških, naftnih, prozahodnih, provzhodnih ... Še najmanj libijskih nacionalnih ....
Pičli teden po moskovski je v nedeljo v Berlinu potekala nova konferenca o Libiji. Čemu nenadoma tolikšna naglica? Seveda, general Haftar, ki ga zahodnjaki primerjajo z Gadafijem, je s svojimi silami prekinil črpanje in izvoz nafte, to pa je povzročilo določeno paniko. Glavna akterja sporazuma sta Fajez al Saraj, predsednik vlade narodnega zavezništva (pod pokorviteljstvom OZN in celotnega Zahoda) in general Kaled Haftar, ki nadzoruje večji del vzhoda države. Njegova vojska je pripravljena iz Tobruka kreniti na Tripoli, prevzeti oblast in, kot napoveduje, zlomiti odpor plemenskih, naftnih, verskih in podobnih bojujočih se formacij, vključno z Isisom ...
Od vojn nihče razen kriminalnih posameznikov doslej ni imel koristi: ne velesile, ki so igro v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu pravzaprav začele, mogočne naftne družbe pa še manj.
Glavni cilj konference je učvrstiti mir ter preprečiti tuje vpletanje v Libijo, tudi skozi vojaško pomoč, pravi Berlin. Po poročanju Sirskega observatorija za človekove pravice (SOHR) naj bi Turčija pretekli teden preusmerila na stotine borcev iz Sirije v Libijo. Iz ameriškega State Departmenta je bilo slišati, da postaja stanje v Libiji podobno tistemu v Siriji, zato tudi poziv tujim vojaškim silam, naj zapustijo državo. Putin je dejal, da gre za “majhen korak naprej”, Erdogan dodal, da ima “EU zgodovinsko dolžnost podpreti libijsko vlado narodne enotnosti (GNA)”, Lavrov pa sklenil, da je “najpomembnejše nadzorovati premirje” ...
Že sam vrh v Berlinu je bil osupljiv: čeprav pripravljen na hitro, je uspel zbrati najpomembnejša imena svetovne politike. Vladimir Putin, Angela Merkel, Mike Pompeo, Boris Johnson, Antonio Guiterres, egiptovski premier Abdel Fatah al-Sisi, alžirski predsednik Abdul Majeed Tebboune, Erdogan, generalni sekretar Arabske lige Ahmed Abul Gheit ...
Po Sredozemlju že dolgo ne krožijo dobre vesti, zato je pomembno, da so se vsi ti dejavniki sestali in vsaj pragmatično skušali rešiti kaotično stanje v Libiji. 17. država na svetu po velikosti teritorija in njenih slabih sedem milijonov prebivalcev že leta živi vojno med številnimi plemeni in najrazličnejšimi domačimi in tujimi frakcijami. Prostor, v katerem živijo Arabci, Tuaregi, Beduini in drugi, si nemara zasluži vsaj premirje.
Od vojn nihče razen kriminalnih posameznikov doslej ni imel koristi: ne velesile, ki so igro v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu pravzaprav začele, mogočne naftne družbe pa še manj. Zelena miza v Berlinu je skromen, toda nujen začetek.