Zakaj imam rada starejše ljudi
Zahodne postmoderne družbe niso naklonjene starejšim. Kar je velik paradoks, saj gre za starajoče se družbe, za katere so značilne dolgoživost, hkratna nizka rodnost in posledično zelo visok delež starejšega prebivalstva. Zahodne kapitalistično usmerjene družbe Evrope in Amerike ne cenijo lastnosti starejših ljudi, kot so preudarnost, modrost, potrpežljivost, izkušnje … Starejši ljudje so za tvegan in hiperaktiven svet kapitala enostavno prepočasni in preveč previdni.
Starosti se zahodna družba pravzaprav boji in jo prezira. Kot da gre za bolezensko anomalijo, ki se ji lahko z določenimi ukrepi izognemo, in ne za naraven proces v življenju človeka. Zahodnega človeka je staranja in smrti pravzaprav groza.
Adrenalinska tržno usmerjena družba ima rada akcijo, tveganje, površinskost in hipni užitek, zato v njej za stare ljudi ni prostora. Razen če se pojavijo v vlogi potrošnika in odjemalca storitev. Torej osebe, na račun katere se lahko služi.
Kako zelo preziramo staranje in starost, nakazujeta pretirano poveličevanje mladosti in obsesivno hlastanje po njenem ohranjanju. Ljudje vlagajo neomejene količine denarja v kozmetiko, oblikovanje telesa in posege, ki jih plastificirajo in za katere upajo, da jih bodo zamrzili v času. Industrija, ki služi na račun podaljševanja mladosti, je ena najbolj dobičkonosnih gospodarskih panog. Kot zanimivost naj opozorim na dejstvo, da je bila dolgo let njena odjemalka zgolj ženska, v zadnjih dveh desetletjih pa je ugotovila, da lahko razširi svoje tržišče, zato se je lotila tudi moških strahov in nečimrnosti.
Adrenalinska tržno usmerjena družba ima rada akcijo, tveganje, površinskost in hipni užitek, zato v njej za stare ljudi ni prostora. Razen če se pojavijo v vlogi potrošnika in odjemalca storitev. Torej osebe, na račun katere se lahko služi.
Poveličevanje mladosti je prisotno na vsakem koraku: (pre)plačane manekenke, ki prodajajo pregrešno drage parfume, obleke in avtomobile so vse prepogosto 13-letnice še pred prvo menstruacijo, 30-letna filmska igralka je že prestara za resen začetek filmske kariere, 46-letni moški, ki pristane na zavodu za zaposlovanje, je že težko zaposljiva oseba, najdražja zdravila so na razpolago zgolj mlajšim …
Zaskrbljujoč je podatek, da je bil zadnji javni dom za starejše občane v Sloveniji zgrajen leta 2005, zakon o celostni oskrbi starejših pa se skozi različne politične mandate vleče kot jara kača in nič ne kaže, da bo kmalu sprejet. Ne zanima nas, kaj se dogaja s starejšimi, ne zanimata nas njihova kvaliteta življenja in dostojanstvo.
V svet starejših me je vpeljala mama, ki je poklicno in osebno do njih gojila posebno naklonjenost. Po njeni zaslugi sem se nekega poletja znašla v vlogi pomočnice starejšega para. Neizkušena in mlada sem zadevo vzela zelo resno in se pripravila na nakupovanje, čiščenje in pospravljanje - akcijo, torej. Hitro sem pristala v vlogi družabnice, počasne kofetarice in dopoldanske poslušalke zgodb. Akcija se je skrčila na zlikan robček, morda še srajco, pometeno kuhinjo ter enotedenski nakup. V zameno sem dobila vpogled v neverjetna življenja sogovornikov, katerih pripovedi so segale v neke druge čase.
V res lepem spominu imam trenutke, ko sem nenapovedana vstopila v svet starejših mož, zbranih v kantini mojega očeta. Duhoviti, iskrivi, modri sogovorniki, ki so neobremenjeno govorili o tem in onem, reševali osebne in svetovne probleme in se ob tem neizmerno zabavali. Bili so polni zgodb in pripetljajev, drobnih iskric in modrosti, radodarni v svoji prisotnosti.
Otroška poletja sem preživljanja pri noni, obdana s starimi ljudmi in njihovimi rituali. Ob nedeljah sva se z mestnim avtobusom peljali k nonotu na grob, obiskali in uredili še vse ostale grobove prijateljev in znancev ter pobrali ostanke stopljenega voska, ki sva ga nato ponovno prekuhali v prav lične svečke za naslednji obisk.
Všeč mi je praktična, tuzemeljska in onostranska naravnanost starejših ljudi. Všeč so mi izbrušenost, resnica in neposrednost starejših ljudi, tudi hudobija. Všeč so mi starejši, ko jih obišče posebna milina, odpuščanje in spravljivost s svetom, ljudmi, življenjem nasploh. Všeč so mi starejši, ker so pristni, ker se ne pretvarjajo. Fascinirajo me življenja starejših, ki so vsako zase svojstven roman. Cenim in spoštujem, kaj vse zmore človek doživeti, preživeti in pretrpeti v enem samem življenju.
Pri vsem poveličevanju mladosti, ki so je mladi danes deležni, morda ne bi bilo slabo, da se med obvezna čtiva osnovnošolskih otrok vključi tudi slovensko ljudsko pravljico Pšenica-najlepši cvet. Se še spomnite zgodbe? Kralj je mladeniča, ki je uspešno rešil tri uganke, postavil za svojega naslednika. Pravilne odgovore je mlad fant, ki se je potegoval za prestol, dobil od ostarelega očeta, ki ga je skrival in tako rešil pred gotovo smrtjo. Mladeniču so na poti k prestolu pomagale izkušnje, znanje in modrost ostarelega očeta.