Vesela sem zate!

Ste morda prebrali Pekarno Mišmaš? Gre za slovensko pravljico, ki jo je leta 1974 napisala Svetlana Makarovič. Zaradi pisateljičinega izjemnega sukanja z besedami in lucidnega razstiranja človeških najtemnejših plasti, že desetletja razveseljuje tako mlado kot staro.

Mišmaš je droben možic, ki peče zelo dober kruh, zato je med prebivalci Mišje vasi izjemno priljubljen. To seveda zmoti Jedrt, dostavljalko moke in njegovega konkurenta, peka iz sosednje Kurje vasi. Zgodba se za Mišmaša slabo konča. Zaradi zavistne Jedrt je Mišmaš obdolžen čarovništva in primoran oditi. Z njegovim izginotjem pa prebivalci vasi izgubijo izjemno pekarno in nadvse okusen kruh.

Naših najuspešnejših, najprodornejših, izstopajočih v gospodarstvu, kulturi, znanosti ne občudujemo in ne hvalimo, temveč jih potiskamo nazaj v povprečje.

Pravljica opisuje zavist ali nevoščljivost, čustvo, ki četudi uperjeno zoper drugega, najbolj škodi prav osebi, ki zavist goji. In kot nakaže tudi zgoraj omenjena pravljica, škodi tudi širši skupnosti. Kaj sploh je zavist? Gre za občutek (velikega) nezadovoljstva, ki prevzame osebo zaradi imetja, lastnosti, sreče ali uspeha druge osebe. Zavistna oseba ima občutek, da ima nekdo nekaj, lastnost ali imetje, ki bi ga rada imela tudi sama, ob tem pa ne čuti zadovoljstva in sreče zaradi drugega, temveč jo prevzamejo negativna čustva. V slovarju slovenskega knjižnega jezika so ob opredelitvi zavisti še glagoli kot “grize, razganja, razjeda, žre” - jih zavist. Kar zelo dobro ponazori dejanske posledice zavisti za osebo, ki jo zavist prevzame.

Slovenci veljamo za pregovorno zavistne in na tiho je mnogim čisto prav, če sosedu krava crkne. Težko prenašamo uspehe drugih, še težje se za druge iskreno veselimo ali jim kaj dobrega iz srca privoščimo. Zoran Milivojević, zdravnik in psihoterapevt meni, da je zavist dejansko uperjena v drugega kot osebo in ne v tisto kar drugi ima. Ljudje občutijo zavist, ker menijo, da imajo do tistega, kar imajo drugi, enako ali celo večjo pravico. Ker je drugi nekaj dobil ali ima, se med osebami vzpostavi vertikalno razlikovanje, med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, med več in manj vrednimi. Zavist naj bi bila tako bolj prisotna v družbenih okoljih, v katerih je uspeh “prepovedan'” Milivojević meni, da zavist motivira ljudi k vedenju, katerih cilj je zmanjšanje razlik. Bodisi težimo k temu, da se drugi spusti navzdol ali da se sami povzpnemo. V prvem primeru, ko sosedu zaželimo kravjo smrt, govorimo o destruktivni zavisti, v drugem primeru, ko nas uspeh drugega motivira, da si tudi sami kupimo kravo ali dve, pa govorimo o konstruktivni zavisti.

Primer konstruktivne zavisti, pri kateri nas dosežki in uspeh drugih motivirajo k uspehu, zasledimo pri ameriškem vzkliku “Good for you!” ali prevedeno “Dobro zate!'”oziroma “Vesel/a sem zate!'” ki ga uporabljajo, ko zvedo za uspeh, dobro novico ali dosežek nekoga drugega. Znanca ali popolnega neznanca. Vzklik “Dobro zate!” pa ne ponazarja zgolj občudovanja in zadovoljstva nad uspehom druge osebe, temveč je tudi gonilo in motivacijo za prvo, da se potrudi enako ali še bolj, da bo dosegla to ali še več, ker se da, ker je mogoče in ker nas uspeh drugega motivira in ne (kot je pogosto pri Slovencih) dotolče. In spet smo pri Slovencih, ki ne maramo izstopanja. Naših najuspešnejših, najprodornejših, izstopajočih v gospodarstvu, kulturi, znanosti ne občudujemo in ne hvalimo, temveč jih potiskamo nazaj v povprečje. Vztrajno iščemo negativne plati njihovega uspeha ali uspeh minimaliziramo. Četudi se ob športnih uspehih “naših” in spremljajoči se evforiji zdi, da temu ni tako.

Uspešna družba je sestavljena in uspešnih posameznikov in dokler kot posamezniki in družba ne bomo cenili uspešnih in izstopajočih, tudi kot skupnost ne bomo napredovali in tudi kot skupnost ne bomo srečni. Kako preseči negativne vidike zavisti? Kako namesto zavisti razvijati občudovanje zaradi uspehov, dobrin, lastnosti druge osebe? Gre za proces odmika od sebe, zagledanosti (zgolj) vase in osredotočenosti na drugega. Na njegov uspeh, dosežek ali lastnost, ki z nami v resnici najpogosteje nima nobene veze, nas ne ogroža in nam tudi ničesar ne jemlje. Če se namesto nase osredotočimo na drugega, se bomo lažje iskreno razveselili njegovega uspeha. Uriti se moramo v zavedanju, da nas uspeh drugih moti, se prespraševati zakaj in gojiti pristno željo, da to spremenimo. Opustitev negativne, zastrupljajoče zavisti je osvobajajoča. Je tudi eden od korakov k prevzetju vajeti življenja v svoje roke in korak k življenju kot si ga želimo. S tem prevzamemo odgovornost za svoja življenja in posledice svojega delovanja. Ko bomo prepoznali uspehe drugih, jih občudovali, se zanje veselili, bomo sposobni sprejeti tako drugega kot sebe. Se tako osvobodili in zaživeli bolj polno, kot posamezniki in kot skupnost. Zato naslednjič kar pogumno z “Vesel/a sem zate!”


Preberite še


Najbolj brano