Samo sočutni bomo preživeli

Kaj občutimo, ko na naslovnici časopisa uzremo fotografijo rok obupanih brezimnežev na afganistanskem letališču, ki v zrak molijo dojenčka v upanju, da ga bodo zgrabile močne roke vojaških marincev v odhajanju? Ali občutimo grozo ljudi, ki lastnega otroka predajo v varstvo neznancem, za vedno?

Občutimo vsaj malce sočutja, ko ob srebanju kave listamo dnevne novice, ali zgolj obrnemo list v iskanju zanimivejše vsebine? Kaj se z nami dogaja ob spremljanju večernega dnevnika, ob gledanju novic iz vojnih žarišč, poplavljenih območij, revščine in bede, katastrof iz različnih delov sveta, ki prek ekranov vdirajo v naše mirne domove? Kaj občutimo, ko v trgovini naletimo na ostarelo osebo, ki prešteva drobiž v upanju, da bo zadostoval za najosnovnejše?

Sočutje je čustvo prizadetosti, ki ga začutimo ob žalosti in bolečini drugega, osebe, pa tudi živali. Sočutja ne gre enačiti z nam morda bolj poznano empatijo.

Sočutje je čustvo prizadetosti, ki ga začutimo ob žalosti in bolečini drugega, osebe, pa tudi živali. Sočutja ne gre enačiti z nam morda bolj poznano empatijo. V šolah in vzgojnih priročnikih za nadobudne starše je namreč veliko govora o empatiji, bolj malo pa o sočutju. Čeprav sta povezana, med njima obstaja pomembna razlika. Oba izhajata iz sposobnosti, da čutimo, kar čuti, misli ali doživlja druga oseba. Pri empatiji bolečino drugega zaznamo in prepoznamo, vendar se s to bolečino ne poistovetimo, bolečina druge osebe se nas intimno ne tiče, nas ne “vrže iz tira”, medtem ko sočutje pomeni “globljo psihološko vpetost”, ko smo ob čustveni bolečini drugega tudi sami prizadeti do te mere, da njegovo bolečino “občutimo kot svojo”, ob tem pa želimo iskreno pomagati. Sočutje lahko vodi v empatični odziv ali altruistično dejanje, ni pa njima enako.

Številne raziskave z ljudmi, šimpanzi in drugimi primati dokazujejo, da je sočutje lastno živalim in ljudem. Dacher Keltner iz kalifornijske univerze Berkeley tako govori o “sočutnem instinktu” - o sočutju kot naravnem in avtomatičnem odzivu človeka, ki evolucijsko omogoča preživetje. Sam Charles Darwin je sočutje opredelil kot razvojno evolucijsko prednost, ki pomaga preživeti tako posamezniku kot človeški vrsti. Prav zato naj bi se skozi evolucijo ohranilo. Darwin v svojih delih tako govori o “preživetju najbolj prijaznih”, ko navaja, da “skupnosti, ki posedujejo veliko število sočutnih/empatičnih članov, bolje uspevajo, obenem pa uspejo vzrediti večje število potomcev”. Sočutje, tako pravi, je tako naravna prilagoditvena tehnika in preživetje človeške vrste bi bilo brez njega malo verjetno.

Tudi druge, sodobnejše študije izpostavljajo sočutje kot zaželeno lastnost. V raziskavi, ki je proučevala zaželene lastnosti romantičnih partnerjev, je bilo sočutje tako med moškimi kot ženskami med najbolj cenjenimi lastnostmi. Raziskave s področja psihologije sreče izpričujejo tudi, da sočutna povezanost z drugimi ljudmi osmišlja življenja posameznikov, pozitivno vpliva na psihično in fizično zdravje, deluje kot varovalni dejavnik pred boleznimi in celo podaljšuje življenje. Sočutno življenje vodi tudi v večjo osebno blaginjo.

Sočutja se lahko tudi naučimo, na primer z zgledom. Raziskovalci so pri tem opazovali, kako prijazno/sočutno dejanje posameznika sproži podobno prijazno/sočutno reakcijo pri drugih. Ko je oseba na cestninski postaji plačala kavo vozniku za njo, je to sprožilo verižno plačevanje kave neznancem in po opravljenih pogovorih z vozniki velik občutek osebnega zadovoljstva. Sočutje lahko negujemo in spodbujamo tudi z meditacijo, ki izvira iz Budistične tradicije. Da pri tem ne gre za nekaj kulturno oddaljenega in za nas nepotrebnega, priča tudi ustanovitev Centra za raziskave in izobraževanje sočutja in altruizma na Medicinski fakulteti znamenite Univerze v Stanfordu. Ustanovitelji Centra so si zadali izrecni cilj podpiranja in izvajanja znanstvenih študij sočutja in altruističnega vedenja ter izobraževanja na tem področju.

Sočutje po drugi strani ubijata “razčlovečenje” in desenzibilizacija, ko smo preko medijev dnevno deležni človeških grozot, ko vse pogosteje v naši neposredni okolici videvamo revne in nemočne, ko smo dnevno priča nasilni komunikaciji in nasilnim ter razdiralnim ravnanjem, kar nas počasi vodi v stanje čustvene otopelosti, brezčutnosti, v odsotnost empatije in sočutja. Sodobni človek je tudi zaradi tega v sočutju selektiven: sočutje sprevrženo čutimo zgolj do nekaterih ljudi in nekaterih živali. Do uboge zvezdnice, ki jo je zapustil nezvesti mož, ne pa do prve sosede, ki le s težavo prehodi stopnice, in do ljubkih pasjih najboljših prijateljev in ne do prašičev, ki po kratkem, trpečem farmskem življenju končajo na naših krožnikih.

Sočutje pomeni, da nam je mar za druge, da smo živi, da nismo otopeli. Sočutje omogoča povezanost med ljudmi in skrb za sočloveka. Družba, oropana sočutja, je čustveno mrtva družba, družba nepovezanih posameznikov, ki so zgolj zaradi lastnih koristi sposobni najhujših manipulacij in zlorab na račun drugih ljudi in živih bitij. Zato družba, v kateri trenutno živimo, ni naklonjena sočutju, saj takšna družba lahko živi zgolj ob nesočutnem upravljanju z ljudmi, živalmi in naravo nasploh.


Preberite še


Najbolj brano