Otroci niso majhni odrasli
Pri sociologiji banalnosti gre za vsebine, o katerih lahko ure in ure klepetamo z najboljšo prijateljico, lahko pa jih čisto resno raziskujemo ... Gre za teme, ki sodijo na področje zasebnega, kjer smo ljudje najbolj pristni, smo to, kar smo v resnici.
Včasih je dobro pogledati v preteklost. Zato, da lažje razumemo nekatera “dejstva”, pa tudi zato, da uvidimo, da marsikaj od tistega, kar imamo za samoumevno, ne obstaja od vedno ali vsaj ne v takšni obliki, kot danes velja za edino sprejemljivo. Zato sem za začetek našega druženja izbrala pogled v preteklost, v čas, ko so se začeli zametki sodobnega razumevanja otroka, otroštva in vzgoje.
To, da obstajajo otroci in obdobje, ki se mu reče otroštvo, je za večino povsem očitno. Samoumevno se nam zdi, da so otroci bolj ranljivi, da so njihove potrebe drugačne od potreb odraslih in da jim zato nudimo dodatno skrb, pozornost in zaščito. Prav tako tudi, da moramo otroke vzgajati, in to na ustrezen način.
To, da obstajajo otroci in obdobje, ki se mu reče otroštvo, je za večino povsem očitno. Samoumevno se nam zdi, da so otroci bolj ranljivi, da so njihove potrebe drugačne od potreb odraslih in da jim zato nudimo dodatno skrb, pozornost in zaščito. Prav tako tudi, da moramo otroke vzgajati, in to na ustrezen način. V zahodnih družbah sta se pozornost in skrb za otroke združila v posebno obliko zaščitniške vzgoje, v kateri je otrok v središču pozornosti. Večina se nas tako ne zaveda, da sta tako otroštvo kot “pojav otroka”, kot ga razumemo danes, nastala v točno določenem zgodovinskem obdobju. Da gre za družbena konstrukta, ki ne obstajata od vedno (in za vedno).
Philippe Ariès v svoji knjigi Otrok in družinsko življenje v starem režimu predstavi nastanek pojava otroka in otroštva, kot ju razumemo danes. Gre za proces, ki se prične nekje v 15., vrh pa doseže v 19. stoletju z vzpostavitvijo moderne meščanske družine. Pred tem je otrok viden kot fizično pomanjšan odrasel, pri čemer je umanjkalo vedenje o tem, da je otrok čustveno ali razumsko drugačen od odraslega.
Otrok je bil tako vključen v delo in življenje odraslih skladno s svojimi sposobnostmi in fizično pripravljenostjo. Ni bilo področij ali tem, ki bi bile za otroke neprimerne, kot sta denimo spolnost ali dostop do orožja. Dnevniški zapiski o življenju na evropskih dvorih tako pričajo o tem, kako se je otrokom dovoljevalo igrati igre na srečo za denar, upravljati z orožjem, streljati, otroci so bili obravnavani kot spolna bitja in podobno. Otroci so bili oblečeni kot pomanjšani odrasli. Tisti višjega sloja kot odrasli višjega sloja, nižji sloji in kmetje pa kot odrasli njihovega stanu.
Šele z ločitvijo kraja dela od kraja bivanja, pojavom zasebnosti in predvsem z uvedbo množičnega izobraževanja se pojavi otroštvo, obdobje v življenju človeka, ki pomeni pripravo na odraslost. Ta pa mora biti “pravilna”, torej gre za vzgojo. Pojavi se zavedanje, da je otrok ranljiv, da mu pritiče dodatna fizična, čustvena in predvsem moralna skrb. Pojavijo se prepovedane teme, napotki za nego in ravnanja.
Takšno razmišljanje črpa moč iz medicine in znanstvenih dognanj tega obdobja s področja zdravja, higiene, razvoja človeka. Priča smo pojavu številne literature in priročnikov na temo, kako negovati in vzgajati otroka, kako ga pravilno nahraniti ... Zaradi napredka medicine in posledičnega zmanjšanja umrljivosti otrok zdaj pozornost ni usmerjena več zgolj na rojevanje in preživetje, temveč na pravilno ravnanje z otroki.
Skrb za razvoj in vzgojo otrok je bila dodeljena ožji družini. Kar je novost, saj je bila skrb za šibkejše člane skupnosti, torej tudi otroke, pred tem mnogo bolj razpršena. Za otroke je tako skrbelo razširjeno sorodstvo, člani skupnosti ali pa ljudje, pri katerih so otroci delali. Sedaj pa so otroci vse manj ekonomsko pomembni, vse bolj pa pridobivajo na čustveni veljavi. Otroke ljubimo zato, kar so in ne zaradi njihovega (ekonomskega) doprinosa.
Iz zgodovinske perspektive tako zlahka uvidimo, da sodobna vzgoja otrok ni nekaj “naravnega”. Prepričanje, da se je potrebno z otrokom sploh ukvarjati in ga ustrezno pripraviti na odraslo življenje, pa ne samoumevno. V neskončnem trudu, v katerega smo vpeti sodobni starši, nam tak miselni odmik omogoča malce sprostitve od včasih res napornega vzgojnega dela, obenem pa kliče k razmisleku o “pravilnih” vzgojnih pristopih.