Očetovanja
V času mojega otroštva smo bili otroci v lasti mam. Mame so nas nadzirale, tolažile in kaznovale. Mame so razumele in vedele, tudi če tega niso pokazale. Na kratko, za nas so skrbele mame.
Če smo bili bolni, so ostajale doma, hodile so na govorilne ure, potiskale vozičke malčkov, za nas kupovale čevlje ali šolske potrebščine, nas klicale k večerji ... Očetje so se vpletli, če je bilo kaj hudo narobe, s kaznijo ali prepovedjo oziroma, ko je šlo zares. Očetje so bili zraven, če je šlo za igro, zabavo, kaj prepovedanega ali presežnega. Takšna razdelitev vlog, ki jo je v zahodnem svetu utrdila viktorijanska doba 19. stoletja, je bila z redkimi izjemami prevladujoča. Moški za otroke nekako niso imeli časa, volje, zanimanja, imeli so druge prioritete in bilo je nekako udobno. Tudi mame same in širša družba od njih niso pričakovali večje vključenosti.
Današnji očetje so bolj vpeti v življenja svojih otrok, žal pa prakse vsakdanjega življenja kažejo, da se pričakovanja o veliki spremembi očetovanja niso povsem uresničila.
Nekje na začetku pubertete mi je postalo jasno, kako strahotno ceno so za ta čustveni odmik pripravljeni plačati očetje, in zdelo se mi je neverjetno. Velika večina otrok ni imela pomislekov glede tega, koga ima raje, če je to povsem neprimerno vprašanje zletelo iz ust kakšne nepremišljene ali rahlo zlobne sorodnice ali soseda. Seveda je bila to mama. Tista mama, ki je skrbela in je vedela ...
Moški so odsotnost v življenju svojih otrok plačali s čustveno distanco, površinskim odnosom ali celo odsotnostjo vsakršnega odnosa. Otroci so imeli očete lahko radi, vendar z njimi niso vzpostavili globljega in pristnega stika. Ker je za pristen odnos z otrokom potreben skupen čas, vsakodnevno sledenje, poslušanje in vživljanje ... Oče je bil tako družinska figura, ki se jo uboga, lahko tudi spoštuje ali boji, vendar brez globlje navezanosti.
V resnici ne vem, kako so se očetje v takšni stranski vlogi počutili. Jim je bilo resnično vseeno? Jim je ustrezalo? So o tem sploh razmišljali? Niso znali ali zmogli drugače? Ni bilo spodobno? Nekje ob koncu tisočletja tudi slovenske sociologinje in sociologi pričnejo pisati o pojavu “novega očetovstva”, ki iz drugih zahodnih in severnih držav pronica k nam. Gre za trend drugačnega vključevanja očetov v življenja svojih otrok. Novo očetovstvo nakazuje spremenjeno vlogo očetov in spremembo vrednot. Očetje želijo biti bolj vpleteni v življenja svojih otrok in tudi dejansko so.
Temu trendu sledi država, ki v okviru družinskih politik med drugimi uvede očetovski dopust, ki je neprenosljiva pravica očeta. S takšnimi ukrepi želi pozitivno vplivati na oblikovanje očetovske identitete, ki je ključna za aktivnejše očetovanje. Raziskave, ki so jih v tem času izvajali med slovensko mladino, nakazujejo na prelom s starimi vrednotami in vzorci ravnanja (vsaj na načelni ravni) in napovedujejo novo ero očetovanja.
Današnji očetje so bolj vpeti v življenja svojih otrok, žal pa prakse vsakdanjega življenja kažejo, da se pričakovanja o veliki spremembi očetovanja niso povsem uresničila. Raziskave o učinkih izrabe očetovskega dopusta tako povedo, da očetje v tem času sodelujejo predvsem kot podpora partnerici pri gospodinjskih opravilih in skrbi za starejše otroke, ob zaključku pa sledi zdrs v stare vzorce delitve dela in vlog.
V Sloveniji aktivnejše očetovanje pogosto ovirajo močne sorodniške vezi, ki so seveda dobrodošle in podporne, vendar na račun manjše vključenosti moških. Ženskam pri negi, varstvu in vzgoji otrok tako pomagajo mame, tašče, sestre. Ovira k dejanskemu uresničevanju aktivnega očetovstva je tudi kolektivno prepričanje o mami kot nenadomestljivi in ekskluzivni. Naša družba očetom v resnici ne priznava dovoljšnje sposobnosti ob hkratnem že pregovorno idealiziranju vloge matere. Tudi delovni pogoji novega ekonomskega reda, v katerega smo tako željno vstopili, niso podporni aktivnejšemu očetovanju - dolgi delovni urniki, nezanesljivost zaposlitev, opravljanje dveh služb ...
Z aktivnejšim očetovanjem in večjo odnosnostno vključenostjo pridobijo vsi: sami očetje, otroci in družina kot celota. Zanimivo, da kljub temu tako posamezniki kot družbeni sistemi aktivnega očetovanja ne podpirajo vedno.
Biti oče je ena naravnejših vlog in vendar družbena pričakovanja, kaj se za očeta spodobi in pričakuje, radikalno vplivajo na to, kaj oče dejansko postane in kaj počne. Ljudje in menda sploh moški so zavezani aktivnosti in spremembam. Kdaj bodo zares pripravljeni tudi na dejansko vključenost v življenja svojih otrok?