Je smisel življenja ležanje na plaži?

Nekje na poti med službo, otroki, skrbjo za svoj videz, nakupom nepremičnine, menjavo avtomobila in rezervacijo za bližajoče se počitnice smo izgubili smisel. Izguba smisla se kaže v tem, da občutimo notranjo praznino, melanholijo, ravnodušnost, pa tudi občutek splošnega manjka. Preprosto ne vemo, kaj točno se nam dogaja in zakaj, občutimo pa odsotnost življenjske radosti in neoprijemljivo nezadovoljstvo. Za naše stanje krivimo partnerja, službo, sodelavce ali otroke, pomanjkanje denarja, nemogoče politike, sosede, državo. Zevajočo praznino skušamo zapolniti z nakupi, veseljačenjem, duhovnimi praksami, negovanjem svoje podobe in mišic, brskanjem po spletu, s kopičenjem denarja, zbiranjem priznanj in nagrad, plezanjem po družbeni lestvici in podobnimi praksami.

Kaj daje našemu življenju smisel oziroma kaj ga osmišlja? Nobena “zunanja” okoliščina, stvar ali oseba ne more zapolniti praznine, ki jo čutimo, in osmisliti našega bivanja samega po sebi. Privilegirani ljudje globalnega Zahoda od življenja pogosto pričakujemo “preveč” in zato je brezno praznine toliko globlje. Imamo veliko, želimo in pričakujemo še več.

Potrošniška družba nam prodaja iluzijo o sreči, ki jo lahko kupimo in do katere se lahko dokopljemo, če bomo kupili samo še te čevlje ali kavč, avto, večje stanovanje ali če si bomo zgladili samo še to gubo, dosegli samo še ta uspeh ali izgubil samo še teh nekaj kilogramov.

Potrošniška družba nam prodaja iluzijo o sreči, ki jo lahko kupimo in do katere se lahko dokopljemo, če bomo kupili samo še te čevlje ali kavč, avto, večje stanovanje ali če si bomo zgladili samo še to gubo, dosegli samo še ta uspeh ali izgubil samo še teh nekaj kilogramov. Že to, da se lahko sprašujemo o smislu, priča o posebnem privilegiju zahodnega človeka, ki ima čas in možnost ukvarjati se s smislom.

Če smo povsem brez smisla, tistega, kar nas polni z radostjo in tistega zaradi česar je zjutraj vredno vstati in se soočati s sprotnimi težavami in neprijetnostmi, življenje ni kaj dosti vredno. Nekateri vidijo smisel življenja v ležanju na plaži, hedonističnem uživanju, drugi v božanskem in onostranskem, mnogi med nami so v nenehnem iskanju smisla in srečneži ga najdejo, četudi pozno.

V psihologiji je življenjski smisel opredeljen tudi kot notranja motivacija, razlog da skočimo iz postelje, nekaj kar usmerja naše življenjske odločitve, vpliva na naše vedenje, določanje ciljev, kar nam kaže smer delovanja in kar ustvarja pomen. Smisel je lahko povezan s poklicanostjo, smiselnim delom, ki nam prinaša zadovoljstvo. Plačanim ali neplačanim, prostovoljnim, domačim. Številne raziskave izpostavljajo, da so ljudje z osmišljenim življenjem v manjši meri nagnjeni k malodušju, depresiji in kljub objektivno negativnim okoliščinam ali pomanjkanju živijo bolj polno in srečno življenje.

Z vprašanjem smisla se v knjigi Smisel življenja: zelo kratek uvod ukvarja tudi plodovit knjižni avtor in ugledni profesor z Univerze Lancaster, Terence Francis Eagleton. Njegova knjiga predstavlja izčrpno religiozno, filozofsko in kulturološko analizo samega pojma smisla. Kot osrednje izpostavi vprašanje, kako je danes sploh še mogoče odgovoriti na vprašanja o smislu, če izhajamo iz dejstva, da sta za zahodno postmoderno dobo, v kateri se nahajamo, značilna izguba vsakršnega smisla in pa težnja k individualizmu, ki naj bi nas odrešil potrebe po kolektivnem, skupnostnem. Smisel življenja je po mnenju avtorja sreča. Pri tem pa smisel življenja oziroma sreča ni “rešitev problema”, temveč “način življenja”.

Kako torej doseči srečo oziroma smisel? Ključno je ločiti srečo od zagledanosti vase in sebičnosti in jo povezati z ljubeznijo do človeštva. Agapeistična ljubezen, torej ljubezen do bližnjega in drugih, je osrednja v osmišljenem življenju in ključ do lastne izpolnitve. Sreča in ljubezen se po mnenju avtorja dopolnjujeta, sovpadata. Smisel življenja, tako meni avtor, je vzajemna skrb za druge, vzajemna ljubezen in skupno iskanje sreče. Smisel življenja je v soodnosu, skupnostni naravnanosti in ljubezni, ki so vodilo k posameznikovi in tudi skupnostni sreči.

Kar je dragoceni prispevek knjige Smisel življenja, je opozorilo, da sta posameznikova in skupinska blaginja, sreča in smisel tesno povezani. In da individualna sreča in smisel nista možna brez vpetosti in navezanosti na druge. In spet se izkaže, kako pomembni so medčloveški odnosi. Kako medsebojno povezani in soodvisni smo. Človeško “naravno stanje” je biti vpet, soodvisen, biti član skupnosti in pripadati. Ne, človek ni samotarski stepni volk.


Preberite še


Najbolj brano