Dvojna morala

Naša družba je dvolična in strpna do dvoličnosti. Dvoličnost je povsem normalizirana, kar pomeni, da se je sicer zavedamo in prepoznavamo, vendar nas ne preseneča več. Zdi se nam običajna, normalna. V nas ne vzbudi odpora in zgražanja, temveč jo sprejemamo kot samoumevno, tudi pričakovano vedenje. In to je še bolj neprijetno kot dvoličnost sama.

Dvojna morala je prisotna na vsakem koraku: v politiki, cerkvi, službi, soseski, med vsakdanjimi ljudmi. Dvojna morala pomeni, da se vrednote, ki jih ljudje zagovarjamo in glasno izražamo, razlikujejo od tega, kar ljudje dejansko počnemo. S tem kršimo vse tiste vrednote, za katere zatrjujemo, kako zelo so za nas pomembne in svete. In s tem zavajamo in lažemo vsem tistim, ki nam verjamejo in zaupajo. Zato je dvojna morala sporna, nepoštena in toksična za vse nas in družbo kot celoto.

Na pohodu je človek, ki misli eno, govori drugo in dela tretje. Zaradi koristi, egoizma ali ker se mu je hrbtenica nekje med hlastanjem po materialnih dobrinah, moči in uveljavljanju lastnega ega že povsem stopila.

Kako vsesplošno razširjena je dvojna morala med posamezniki in na institucionalni ravni, lahko ponazorimo s številnimi banalnimi primeri iz vsakdanjega življenja. Védenje o zdravi hrani je vseprisotno, o njej učimo v šolah, zagovarjajo jo vladni projekti in priporočila, medijsko smo bombardirani z informacijami o tem, kaj zdrava hrana je in kaj ni, že predšolski otroci vedo vse o zdravi hrani, mi odrasli pa sploh. Istočasno vlada ne prepove prodaje zelo nezdrave ali celo strupene hrane, ki se šibi na trgovskih policah slovenskih trgovin. Tudi to, kar mi sami prostovoljno kupimo kot “hrano” in konča na naših krožnikih in v telesih, je svetlobna leta daleč od tega, kako se o hrani javno izrekamo in kaj zagovarjamo.

Na fakulteti smo imeli profesorja ... Kot predavatelj družboslovnih ved je nam, še zelenim študentom, predajal temeljne družboslovne vrednote strpnosti, enakopravnosti, demokracije, človekovih pravic ... V varnem zavetju doma je njegova soproga v teži njegovih udarcev spoznavala drugo plat morale.

Dvolični so starši, ko za debelost svojih otrok krivijo neustrezno šolsko prehrano; ko sami nevljudni, v vsakdanji komunikaciji s sosedi in soljudmi zadirčni in agresivni, od otrok terjajo spoštljivost; ko tisti, ki ob vsaki priložnosti spijejo preveč, najstniku najedajo o odgovornosti; prepoved prostitucije ob poplavi spletnih strani in malih oglasov za organizacijo zmenkov, pa masažnih salonov, ki obratujejo na nenavadnih lokacijah, ob še bolj nenavadnih urah; zgodovinska izjava predsednika o tem, da je kadil, ni pa inhaliral ... Dvolični so podjetniki, ki tarnajo nad izgubo dobička, od države terjajo pomoč, svojim zaposlenim izplačujejo komajda minimalno plačo, obenem pa njihov prihodek ni okrnjen. Naša vlada in politiki so dvolični, ko nam sporočajo, da jim je mar za nas, za naše zdravje, obenem pa denar namesto v zdravstvo vlagajo v nakup vojaške opreme. Dvolične so zahodne države, robate izvoznice demokracije, ki demokracijo rušijo na vsakem koraku; pa Cerkev, ki zagovarja skromnost in ponižnost, ki ju v obstoječemu razkošju in ravnanju težko prepoznaš. Dvolično je, če z odpustkom odplačaš greh ali če vsi na vasi vedo za prijateljico gospoda župnika.

Pogosto prav tisti, ki se zelo trudijo za videz načelnosti, ki bi morali biti moralne avtoritete družbe, ravnajo dvolično. To so osebe z družbeno močjo in odgovornostjo, na visokih položajih politike, Cerkve, gospodarstva, akademije. Prav ti naj bi nam, slehernikom, bili za zgled, vodilo ravnanja, tako pa se zaradi nezrelosti, pohlepa in kdo ve katerih še vzgibov oklepajo funkcije in moči, tudi za ceno dvoličnosti. Ali pa so dvolični prav zaradi pozicije, ki jo zasedajo, ker so lahko in kdo jim pa kaj more.

Vse bolj prisotna je ne zgolj dvojna, temveč kar trojna morala. In ne, v tem primeru “več” ni tudi “bolje”. Na pohodu je človek, ki misli eno, govori drugo in dela tretje. Zaradi koristi, egoizma ali ker se mu je hrbtenica nekje med hlastanjem po materialnih dobrinah, moči in uveljavljanju lastnega ega že povsem stopila. Ob tem pa umanjka družbena regulacija takšnega ravnanja. Družba, torej mi vsi, takšnih ljudi ne obsojamo (več), jih za njihovo nenačelnost ne kaznujemo z neodobravanjem, osamitvijo ali odvzemom funkcije, pooblastil ali privilegijev. Takšno trojno moralo smo že sprejeli in ponotranjili kot pričakovano, tako zelo, da smo začudeni, ko srečamo načelnega človeka, katerega misli, besede in dejanja sovpadajo. Takšni, ki ne odstopajo od svojih vrednot ali se ne želijo spustiti v igro dvojne morale, se nam zdijo že kar sitni in naporni, takšni, s katerimi se pač ne da nič zmenit.


Preberite še


Najbolj brano