Načelo lastne riti, edina pomembna stvar

Le malčke je z mrazom presenetila ponovitev epidemije novega virusa. Nanjo smo se imeli dolžnost pripravljati od maja. Vsak na svojem področju, država na vsesplošni, družbenokoristni ravni. Žal ni tako. Zlasti zato ne, ker gre za zelo razpasen egoizem in zato funkcioniranje po načelu lastne riti. Ko je egoistični cilj in za vlado politično-avtokratski najpomembnejša stvar na svetu. Zato smo spet nepripravljeni, s premalo posteljami, opreme, kadri. Z ukinjenim poukom v šolah, ki bo rodil nevedne (zato poslušne!) generacije. Z množico prepovedi in policijsko uro.

V to, kako vladni ukrepi zamujajo in poglabljajo vtis, da je bil tolikšen razmah okužb in zato vnovičen razglas epidemije domala vnaprej predviden, je prepričanih vse več ljudi. To utemeljujejo z analizami in stvarnim sosledjem dogodkov, navajajo različna dejstva. Pustimo vnemar tiste, ki se gredo slepe miši in prisegajo le na teorijo zarote. Nesporno pa je res, da nobena resnica ni črno-bela.

Vedoč, da bo razpuščenost zakrivila množično okuževanje, je vlada pripravljala plodna tla za to, da je nato utemeljeno uvedla stroge omejevalne ukrepe, s policijsko uro vred. Če bi ukrepala prej, ne bi bilo tako skokovitega razmaha okužbe in zato taki ukrepi ne bi pili vode.

Kakorkoli že, jasno pa se izkazuje, da te vlade pomladanska epidemija in svetovna pandemija ni prav nič izučila in naučila. Niti toliko ne, kot je - glede na ukrepanje in odnos do svojih državljanov - izučila vlade nekaterih drugih visoko razvitih držav, ki so se od maja hitele pripravljati na jesensko-zimsko pandemijo.

Po opažanju zdrave kmečke pameti je naši vladi bolj kot za preživetje državljanov in njihovo zdravje ter življenje poglavitna lastna premoč. Torej utrjevanje lastne pozicije in totalen prevzem oblasti s krčenjem državljanskih pravic in svoboščin posameznikov, za prevzem nadzora nad vsemi in prav vsakomer in na vsakem koraku. Le kako si je drugače mogoče razlagati vse ključne surove odločitve, odredbe, uredbe, spremembe zakonodaje in nastavljanje svojih vodilnih in vodečih na vse ključne funkcije in položaje? In kako drugače razumeti napade in diskreditiranja tistih medijskih hiš, kamor roka vlade še ni uspela poseči in si jih podrediti?

Res je, da je vse več ljudi tudi zaradi takih ravnanj vlade utrujenih od dnevne politike in lomastenja vladajoče koalicije po zakonodaji ter odrejanju načina življenja. Zato se skušajo nekateri od tega odmakniti po načelu: kar ne vidim in ne slišim, me ne boli. Pozabljajo pa, da je takšno početje vsaj neodgovorno, če ne že škodljivo. Pa ne le za tak osebek, temveč tudi za prihodnost njegovih otrok in vnukov. Prav na takšne pasivneže, ki se povlečejo kot polž v hišico, ta vlada močno računa. Kajti takšni ljudje se ne upirajo, ne protestirajo, ker se niti ne znajo postaviti zase. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki so sicer enako utrujeni od skorumpirane politike in nosilcev oblasti, a svoje nestrinjanje glasno izražajo in tudi protestirajo. Zato so osovraženi pri aktualni oblasti in zato slednja hiti sprejemati ukrepe, da bi jim na vse načine omejila svobodo izražanja in gibanja.

Zato je kot nalašč tej vladi prihitel na pomoč (kakšen cinizem!) drugi val epidemije. K slednjemu je obilno tudi sama pripomogla, saj je obsežno in dolgo odlašala z vsemi primernimi ukrepi, da bi okužbo zajezila še v veliko primernejšem času. Da je to res, je treba pogledati vsa njena neustrezna ravnanja v avgustu in od avgusta do druge polovice oktobra. S čimer je dovolila zagon okužbe, namesto da bi ta val začela sistematično omejevati že v začetku avgusta. Kar bi bilo ne le preprosteje, ampak tudi manj boleče za vse (ali pa za nekatere izbrance niti ne!). Tako pa se je utrdil vtis, da je vlada namerno tako dolgo odlašala z ukrepi, da je lahko zdaj odredila zelo omejevalne ukrepe. S policijsko uro vred in prepovedjo zbiranja več kot šestih ljudi. Kar vse vodi v Orwelovo vsakdanjo realnost.

Kaj pa državljani? Mnogi se še kar sprenevedajo in si dopovedujejo, da so še vedno svobodomiselni orli ali vsaj vrabci. Večina med njimi je prav iz takih samozavestnih prepričanj maja, junija in še avgusta skušala ihtavo nadoknaditi vse, kar zaradi omejitev niso uspeli početi v pomladanski karanteni zaradi epidemije. Zato so prirejali in se udeleževali piknikov, vaških in drugih veselic, zabav s prijatelji in najširšim sorodstvom, rojstnodnevnih slavij, proslavljanj ... Z veseljačenjem so skušali zanikati ta nevidni virus v prepričanju, da se je polegel in bo izginil. Niti ob začetku pouka in študija zabave niso pojenjale. Kot tudi ne verska romanja in maše (brez mask!), čaščenja zavetnikov naselij, birmanja, poročna slavja ... Da ne omenjamo vladnega določila, da je mogoče brez potrdila o neokuženosti k “žlahti” v BiH za 48 in nato celo 74 ur ter nato brez težav spet v Slovenijo. Množično so odhajali, kar je bilo pričakovano. Ali so se vsi res vrnili zdravi in takoj odšli v službe, je drugo vprašanje ...

Ob takih in podobnih priložnostih je večina ljudi od maja do prve tretjine oktobra z največjo žlico uživala življenje na ustaljeni način, se ničemur odrekala in stregla lastnim željam po načelu skrbi za svojo rit, ker je to najpomembnejša stvar na svetu. Največja ironija pa je, da je tej vladi taka miselnost tokrat izjemno ustrezala. Vedoč, da bo razpuščenost zakrivila množično okuževanje, je vlada pripravljala plodna tla za to, da je nato utemeljeno uvedla stroge omejevalne ukrepe, s policijsko uro vred. Če bi ukrepala prej, ne bi bilo tako skokovitega razmaha okužbe in zato taki ukrepi ne bi pili vode. Res pa je tudi, da je slovenski živelj tako hlapčevski, da razume in uboga le, kar je prepovedano in vsebuje kazni. Dokler gre le za priporočila in prošnje, večina tega ne jemlje resno in le odmahne z roko, saj nič hudega ne bo sledilo. Žal je to veljalo za čas pred covidom-19. Zdaj nas obvladuje mikroskopski virus, proti kateremu smo zelo nemočni.


Preberite še


Najbolj brano