Grozljivo je v Sloveniji biti bolan in star

Slovenija, moja dežela. Dežela lepot in prijaznih ljudi. Pred desetletji nagrajen reklamni spot beleži čas prijaznih, toplih, marljivih, srčnih ljudi. Vse to se je zdaj sprevrglo v nasprotje in se najbolj zrcali v vsem, kar je povezano z zdravjem in dostojnostjo življenja. Bolan človek je zelo ranljiv in nujno potrebuje pomoč. To pa je v zdravstvu vse hujši problem pri vse več zaposlenih.

Najbolj sporen postaja odnos do bolnika, prežet z naduto nedotakljivostjo, nezmotljivostjo in sovražnostjo. Bolnikom se vse slabše piše, saj taki zaposleni ne sledijo ciljem pomagati, zdraviti, delati v prid bolnih.

V Sloveniji je vse več otopelih, zadirčnih, s sovraštvom prežetih zdravstvenih delavcev, ki se pehajo za plače in pravice, jezo pa stresajo na bolnike; zlasti stare. Puščajo jih trpeti brez slabe vesti zaradi kršenja poklicne etike. Zato je vse večji problem biti bolan.

Slovenija je pred desetletji še imela dokaj dober zdravstveni sistem in primerno usposobljene zdravstvene delavce. Večina si je poklice v zdravstvu izbrala zato, ker so si to želeli delati. Znali so delati z bolniki, saj so se skozi vse učne vsebine učili tudi spoštovanja bolnikov in bistva poklica: pomagati in bolniku ne pustiti trpeti. Kar je aksiom poklicnih doktrin v zdravstvu!

Tedanji šolski sistem ni bil naravnan samo v zbiranje točk. Prednost so še imeli znanje, razvijanje empatije in spoštovanja do sočloveka. Kar je za te poklice nujno. Vsota točk ni bila edina stopnica za vpis na želeno srednjo šolo, ki nato utre pot še do medicinske višje, visoke šole in fakultete. Že dolgo pa so odločilne le točke. Zato se vse več mladih vpisuje na tako imenovane rezervne šole. Po sili razmer, ker je, denimo, gimnazija nedosegljiva. In ker je za mnoge vpis na srednjo medicinsko šolo bliže željam kot vpis na poklicno elektro smer. Zato sedanji izobraževalni sistem proizvaja tudi veliko zagrenjenih medicinskih sester in tehnikov, ki si tega poklica sploh niso želeli. Pridružujejo se jim trume nezadovoljnih diplomiranih medicinskih sester in zdravstvenikov, ki so si želeli biti arhitekti, gledališčniki, arheologi, profesorji ...

Podobna je zgodba tudi pri veliko zdravnikih, ki so si ta poklic izbrali zaradi iluzij ali pritiskov družin. Torej prav tako po sili razmer. Ali pa iz naivnega pričakovanja, da jim bo že diploma dala ugled, moč in vpliv. Prav zato nekateri vztrajajo pri študiju, čeprav ob vsakem izpitu sproti spoznavajo, da zanj nimajo pravih spretnosti in nadarjenosti. Nekateri pa mukoma rinejo skozi študij samo zaradi ambicij in neuresničenih sanj roditeljev ...

Ker morajo po končanem šolanju tudi nezadovoljni zdravstveni delavci vseh profilov nekje delati, se iz oči v oči soočajo tudi z bolniki. Ki jih še manj marajo kot svoj poklic. Dlje ko delajo, bolj so nastrojeni zoper bolnike, še zlasti ostarele, saj zanje menijo, da so tako ali tako pri koncu. Čeprav so se za delo z vsemi bolniki usposabljali in jih je za to šolala država. Ker svojega dela in obveznosti ne marajo, so grobi, predrzni, arogantni, celo strupeni.

Odnos do dela, kakovost in sposobnost pravih presoj so soodvisni od osebnega zadovoljstva in veselja do poklica. Zato so nekateri zagnani in delajo dobro, drugi mrki in z odporom hodijo v službo in je motiv le plača. V zdravstvu je odločilno, ali delaš s srcem in imaš rad ljudi. Žal nekateri jezo in žalost stresajo na bolne, ki se ne morejo braniti. Že zato ne, ker so v podrejenem položaju, življenjsko odvisni od storitev in odločitev zdravstvenih delavcev. Kar neetični zaposleni izkoriščajo in tudi tako celijo lastne travme, čeprav vedo, da je to prepovedano. Nedopustno in kaznivo.

Ljudje se resno sprašujejo, kako je mogoče, da ti osebki sploh smejo delati v ambulantah in v bolnišnicah? Delajo zato, ker v Sloveniji teh kadrov kronično primanjkuje in večina bolnišnic ter ambulant zaposli prav vse, ki končajo šolanje. Ponekod so bolj previdni, sita - nadzor, preverjanje in merila - so gosta, zahteve stroge. Prav zato le nekateri oddelki bolnišnic, ponekod pa celotne bolnišnice (majhne kot denimo Postojna in klinike) ter posamične ambulante zelo slovijo. Naval vanje je slovesu primeren, čakalne dobe tudi zato izredno dolge. Tam tudi pritožbe jemljejo zelo zares in zadeve sproti primerno razčiščujejo.

Med ljudmi krožijo tudi podatki z imeni in priimki, katere bele, modre, modro-bele ... halje sramotijo ugled poklica, sovražijo bolnike in svoje delo. Pa vendar ti posamezniki še kar delajo, trpinčijo in zanemarjajo bolnike. Kar se ne bi smelo dogajati, če bi povsod ukrepali njihovi nadrejeni. A ti se s tem pogosto nočejo ukvarjati, saj je to naporno, postopki zahtevni in dolgotrajni. Vsak odpust iz službe poglobi kadrovsko stisko. Zato odgovorni raje gledajo vstran in upajo, da bodo prizadeti bolniki in svojci tiho. Pa ne bi smeli biti. Vsaj varuha bolnikovih pravic bi morali obvestiti.

Zaskrbljujoče je naraščanje števila otopelih, zadirčnih, s sovraštvom prepojenih zdravstvenih delavcev, ki hodijo v službo, ne pa delat. Nabijajo ure dežurstev, se pehajo za plačo in pravice, jezo pa stresajo na bolne in bolne ostarele. Vse bolj predrzni so. Ne odzivajo se niti na bolnikove klice na pomoč in celo izklapljajo za to namenjene alarmne klicne sisteme v bolniških sobah. Če gre nato kaj narobe ali kdo celo umre, poskrbijo, da za to niso prav nič krivi in jim krivde niti ni mogoče dokazati. Bolnike puščajo trpeti brez slabe vesti, da kršijo poklicno etiko. Tiste, osebne, tako ali tako nimajo. Zato postaja v Sloveniji vse večji problem biti bolan. Biti bolan, star in nemočen - zato torej mnogim zdravstvenim delavcem odveč - pa je že grozljivo in nevarno.


Preberite še


Najbolj brano