Za koga je javni prostor in kdo o njem odloča
Gre za drobne stvari: vodnjak sredi vasi ali fontano na mestnem trgu, za klopce v parku, tip tlakovcev na promenadi, obliko stopnic pred cerkvijo ..., pa tudi za večje, kot so avtobusna postaja, otroško igrišče, mestni trg ... Gre za prostore javnih srečevanj in druženj, ki smo se jih še bolj zavedli prav med epidemijo, ko so bili mnogi prekrižani s trakovi.
Arhitekti temu pravijo javni prostor. In mu pripisujejo izjemno velik pomen. “Arhitekti imamo dolžnost, da vzpostavljamo kontinuiteto pri ohranjanju odprtega javnega prostora, ki je namenjen vsem, dostopen vsem in omogoča vse - kot ultimativna demokracija,” je v intervjuju za Primorske novice pred dvema letoma poudaril prejemnik nagrade Prešernovega sklada, arhitekt Aljoša Dekleva. In dodal: “S podobo objekta kreiramo tudi odprti javni prostor mimoidočega, zato se moramo postaviti v vlogo tistega, ki je na poti med bivanjem in delom.”
“So vam všeč stopnice?” so me pobarali pred tedni, ko so se zbrali na gradbišču sredi Dutovelj, da bi pristojnim povedali: pozabili ste na tiste, ki bodo še leta na tem trgu ustvarjali javno življenje.
A vsi, ki ustvarjajo javni prostor ali posegajo vanj, se tega ne zavedajo. Droben, a zgovoren primer tega je urejanje pločnikov in trga v Dutovljah, med katerim so, nihče ne ve prav dobro zakaj, podrli položne stopnice proti ploščadi ob cerkvi in kamnite stebričke ob njej. In namesto njih zgradili veliko novo stopnišče ter visok betonski zid. Za ljudi, ki hodijo mimo v službo in po opravkih ali sedejo na kavo v baru čez cesto, je bil to nepotreben in škodljiv poseg v njihov javni prostor.
“So vam všeč stopnice?” so me malce ironično pobarali pred nekaj tedni, ko so se, dežju navkljub, zbrali na gradbišču sredi Dutovelj, da bi pristojnim povedali: ko ste načrtovali te stopnice in zid, ste pozabili na tiste, ki bodo še leta na tem trgu ustvarjali javno življenje.
Spustila sem pogled na tla, na stopnice, ki so se vzpenjale proti cerkvi. Hm. Nekam čudne so, pomislim. Enako visoko čelo in nastopno ploskev? Če ne bi bilo na vrhu še nekaj neobloženih betonskih “podlog”, bi mislila, da je vsaka stopnica sestavljena iz dveh enako debelih kamnitih plošč, položenih ena na drugo. No, poskušam razumeti, svet gre naprej, saj ni nujno, da so stopnice iz enega kosa kamna kot v starih časih ali s tanjšo kamnito nastopno ploščo, kot jih dela danes večina. “Hm. Nisem arhitektka, da bi sodila,” se izmotam.
A bolj kot moj odgovor je domačine zanimalo, ali jim bodo prisluhnili tisti, ki so jim pred nos postavili betonski zid in z njim zaprli pogled na cerkev in še bolj zožili vaški trg.
Ne, Dutovci s tistimi, ki jim ustvarjajo javni prostor sredi naselja, zadnjega pol stoletja res nimajo sreče. Najprej jim je - sredi tipične kraške vasi z nizkimi hišami, hlevi in skednji - socialistična oblast zgradila večnadstropni stanovanjski blok. Da je zakril cerkev. Matjaž Garzarolli, z mnogimi uglednimi priznanji nagrajen arhitekt in urbanist, ki je v Dutovljah preživel večji del življenja, je ta blok označil kot sramoto za arhitekturno stroko. Če je arhitekturna stroka pri njem sploh imela kaj besede.
Kot tudi ni prav jasno, ali ima arhitekturna stroka kaj besede pri gradnji betonskega zidu pred cerkvijo. “Tista inženirka in gospa iz zavoda sta tako odločili,” povedo delavci. Gradbena inženirka je kot projektantka zastopala investitorja, v imenu zavoda za varstvo kulturne dediščine pa je zid in stopnice potrdila diplomirana etnologinja in profesorica sociologije.
Ali je to prava stroka za oblikovanje javnega prostora, bo nemara odgovorila prva v nizu razprav o prostoru, ki jo prav danes pripravlja Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, saj ugotavlja namreč, da je sedanja prostorska zakonodaja slaba, med drugim tudi zato, ker je nastajala s šibkim vključevanjem stroke in z minimalnim vključevanjem širše javnosti. V Dutovljah - in še marsikje - se ta slaba zakonodaja udejanja. Na škodo javnega prostora. In demokracije