Kako so Kraševci postali nacionalisti

Naj vas naslov ne zavede, Kraševci niso postali nacionalisti. So pa to postali v očeh mnogih Ljubljančanov in ostalih, ki so se v nekoliko napetih in pregretih zadnjih tednih ob opazovanju dogajanja v družbi priučili “športa”, nič manj nevarnega od nacionalizma: posploševanja.

Z ljubljanske - in občasno tudi rimske - perspektive so se po uvedbi zaščitnih ukrepov na Krasu spravili na sosede samo zato, ker so Italijani. Pri čemer tako v Ljubljani kot tudi v Rimu pozabljajo, da živijo v Italiji tudi avtohtoni Slovenci. Za razliko od Kraševcev, ki to dobro vedo. In ki predvsem ne ločujejo tistih, ki prihajajo v Slovenijo iz Italije, na Italijane in Slovence, temveč predvsem na dobre in slabe ljudi. Kot to počno na svoji strani meje.

Hiše so zaradi preprečevanja širjenja novega koronavirusa letošnjo pomlad postale meje domače osamitve. Zanje smo se odločili zavestno, iz humanih vzgibov; da smo ohranili življenja soljudi.

A duh je ušel iz steklenice: v časopisih, na televiziji in na družbenih omrežjih je obveljalo, da so Kraševci ob slovensko-italijanski meji nacionalisti, ki kar z motornimi žagami napadajo nič slabega hoteče Italijane, da postavljajo na mejo zapornice, trakove in druge fizične zapore, da njihovi župani stresajo na mejno črto tovornjake gramoza in kupe kamenja, in če še to ne zaleže, pokličejo na pomoč kar vojake ali vardiste, da s puškami grozijo mirnim sprehajalcem iz Italije.

“Diktatura! Vojaška država! Nehumana in necivilizirana družba! V taki državi ne želimo živeti” vpijejo, večinoma v Ljubljani, od koder si seveda ne upajo stopiti na teren, med ljudi, in preveriti, če je vse to res. Na terenu, kjer naj bi vladalo strahovladje, nacionalizem in za povrh še militarizem in celo paravojaške sile, se ljudje temu večinoma smejijo.

Nacionalizem? Na Krasu, na tej in na oni strani meje, živijo že v skoraj vsaki vasi in mestu Slovenci in Italijani. In kot marsikje prihaja med ljudmi tudi do prepirov. Ko je nekdo drugemu nekaj dolžan, denimo. Če potem Slovenec terja Italijana (lahko je tudi obratno), da mu vrne, kar mu je dolžan, je to nacionalizem? Ne, če to stori z grožnjo, ki ne pritiče olikanemu človeku, je to neprimerno in obsojanja vredno dejanje enega človeka zoper drugega, nikakršne zveze pa nima z nacionalno pripadnostjo enega ali drugega.

Tudi v Mihelah in vaseh tam okrog se bolj ali manj prizanesljivo nasmihajo strahovom pred oboroženimi uniformiranci. Od Jelšan do Mihel in Beke, koder vodi ena od begunskih poti, so ljudje prisotnosti policistov - in vojakov, ki pomagajo policiji - večinoma veseli, dajejo jim občutek večje varnosti, ne pa nevarnosti, kot se - dokaj militantno - pogosto sliši iz Ljubljane.

Tudi pri zasipanju meje s kamenjem in gramozom ne gre za temelje novega berlinskega ali mehiškega zidu. Le kdo bi se meje bal bolj kot Kraševci, ki že desetletja in stoletja živijo v sožitju s Trstom in ki so tudi v obdobju železne zavese najbolj prebijali njen strog režim in prodajali v Trst jajca in pršute, tam pa kupovali zidake za hiše.

Te hiše, tako kot vsi domovi po Sloveniji in domala vsem svetu, so zaradi preprečevanja širjenja novega koronavirusa letošnjo pomlad postale meje domače osamitve. Zanje smo se odločili zavestno, iz humanih vzgibov; da smo ohranili življenja starih in obolelih sorodnikov, sosedov, sodržavljanov, soljudi. Nekaj tednov smo kar tekmovali, kdo bo doslednejši v ohranjanju te meje okrog sebe in celo pribijali na križ tiste, ki se tega niso držali, prestopali meje mestnega igrišča ali občine. Ko se je krivulja širjenja smrtonosnega virusa obrnila navzdol, pa je ta vnema popustila. A virus še ni izginil. Ne pri nas, še manj v Italiji.

Kraševci, ki z enim očesom pogledujejo čez mejo, mnogi pa se tudi dnevno vozijo čez njo v službo - Italijani (slovenske ali italijanske narodnosti) pa k nam - so zato previdnejši od Ljubljane. Ne zaradi nacionalizma, temveč zaradi humanega posluha za soljudi. Slovence ali Italijane.


Preberite še


Najbolj brano