Istrska korona in kraška karona za vsako korono
Korona po istrsko je del terase (neobdelana brežina, op. a.), je prijateljem v torek zapisal Franci Malečkar in priložil fotografijo svoje korone, na kateri je izkopal štiri luknje, da bo vanje posadil kosmulje. In to početje na domači “koroni” označil kot svojo terapijo zoper tegobe osamitve v času koronavirusa.
Tudi na Krasu domačini poznajo besedo korona, čeprav je prvi “o” v njej bolj “a” oziroma polglasnik. Vsekakor pa je tudi na Krasu “karona” ali “k'rona” povezana z zemljo in s kmetovanjem. Ima pa drugačen pomen. Na Krasu je karona vsak bolj ali manj rodoviten travnik, “karonski” del zemljišča je boljši od skalnate gmajne, sveže preorana karona pa težja za obdelovanje kot njiva.
Danes izčrpavamo v nedogled njivo in preorano karono, pa nam še vedno ni dovolj. Nimamo prihrankov, niti za en mesec ne. Ne samo za primer koronavirusa, tudi za primer druge bolezni, izgube službe in podobnih izpadov ne.
A po drugi strani je karona tudi bolj spočita in zato rodovitnejša od njive. Zato je bila karona nekakšna rezervna površina za novo njivo. Ko se je njiva, na kateri je rasel krompir, za njim pšenica in nato v kolobarju dalje repa, oves, krmna pesa in še kaj, izčrpala, so jo zatravili in v njivo preorali sosednjo karono. Bila je torej rezerva za čas, ko so “optimalne proizvodne zmožnosti” njive padle pod mejo vzdržnega.
Drugo merilo za zamenjavo njive s karono je bilo zdravje njive. Ko so se na njej razširili koloradski hrošči, strune, plevel med pšenico, krompirjeva plesen in še marsikaj s seznama bolezni in škodljivcev, so umni kmetje presekali njihovo širjenje tako, da so njivo zatravili. S tem so boleznim in škodljivcem ukinili gostitelje in s tem pogoje za njihovo razmnoževanje in širjenje.
Podobno kot te dni počnemo z drastičnim zmanjšanjem socialnih stikov za omilitev širjenja koronavirusa. Nič novega torej nismo izumili, le nadgradili in zaostrili že davno znane načine preprečevanja širjenja bolezni.
Socialna osamitev nas je množično prisilila v počitek. Če bomo pametni, ga lahko izkoristimo za nabiranje novih moči, kot ga nabira njiva med zatravljenim obdobjem. Pa tudi za razmislek o tem, da bi morali vedno imeti v rezervi eno karono. Za pandemijo koronavirusa, za epidemijo ptičje, prašičje ali katere druge gripe, za primer vremenskih katastrof, ki nam jih bodo v prihodnje prinašale podnebne spremembe. Tokrat je mnogi niso imeli, zato so se nenadoma znašli ob izčrpani njivi brez rezervne zatravljene sosede.
V sodobnem zahodnem svetu smo se namreč razvadili živeti brez zaloge za hude čase. Celo obratno: namesto zalog imajo mnogi minus: na bančni kartici, v posojilu, lizingu in še kje. Posamezniki, podjetja, države. Zahodna civilizacija nasploh pa v obliki dolga do planeta in naših naslednikov. Življenje “na puf” je postalo naš način življenja.
Tudi zato je zdaj nenadoma takšna panika: kako naj turistični vodnik, ki je 20 let živel od vodenj italijanskih turistov po Ljubljani, zdaj plača položnice, kako naj frizerski salon plača najemnino, kako hotel delavce, če je zaprt? Večini od teh bo v dobršnem delu pomagala država. Kar je prav, logično, pravično in gospodarsko učinkovito.
Toda: je res logično, nujno in odgovorno, da vsi živimo “na puf” ali kvečjemu na ničli? Mar nismo dovolj modri, da bi si v dobrih časih nabrali vsaj za nekaj mesecev zaloge? Neprimerno bogatejši smo, kot so bili naši predniki, ki so na prgišču njive pridelali tri vreče pšenice in pet zabojev krompirja, a s tem in s suhim prašičem nekako prekrmarili celo leto.
Danes izčrpavamo v nedogled njivo in preorano karono, pa nam še vedno ni dovolj. Nimamo prihrankov, niti za en mesec ne. Ne samo za primer koronavirusa, tudi za primer druge bolezni, izgube službe in podobnih izpadov ne. Morda bomo zdaj dojeli, da lahko živimo brez marsičesa, da nam je dovolj njiva in lahko karona počiva.