Veliko denarja za uničevanje demokracije

Evropski parlament je na svojem plenarnem zasedanju ta teden predstavil poročilo o svobodi medijev. Poročilo je po svoji vsebini in besednjaku tipično politično sporočilo, v katerem je vsaka beseda petkrat pretehtana, da ne bi bila niti pretežka niti prelahka. Poročevalka, poljska poslanka Magdalena Adamowicz, pa je v svojem nastopu povedala: “Ne moremo reči, da ni denarja za zaščito demokracije, če ga je veliko za uničevanje demokracije. Kadarkoli se odpre debata o svobodi medijev, je vedno mogoče slišati stavek, da so svobodni mediji temelj demokracije oz. če mediji niso svobodni, je ogrožena tudi demokracija.”

Kot da bi ta izjava strnila vse, kar je mogoče povedati o tem, kdo ogroža svobodo medijev in kdo je tisti, ki razgrajuje demokracijo. Novinarstvo mora temeljiti na podajanju dejstev. Preverljivih dejstev. Zamislite si novico, v kateri bi bilo zapisano: na medije se pritiska, žal pa vam ne moremo povedati, kdo, kje, kdaj in kako. In na medije se res pritiska. Na vse možne načine. Pritiskajo lastniki, ki želijo zaslužiti čim več denarja s čim manj zaposlenih novinarjev. Pritiskajo oglaševalci, ker hočejo natančno vedeti, koliko dejansko zaslužijo od denarja, ki so ga namenili oglaševanju. Pritiski na novinarje pa so postali nekaj tako samoumevnega, da samo najhujše grožnje, najbolj primitivni verbalni napadi zdržijo na naslovnicah več kot en dan.

Uničevalci demokracije imajo očitno več denarja kot njeni zaščitniki. Uničevanje demokracije je potemtakem postalo dobičkonosen posel.

Nevladne organizacije za zaščito medijev in novinarjev so začele opozarjati na vse bolj pogosto uporabo sodnih postopkov za utišanje vseh kritikov oblasti. Za vsako izjavo, izrečeno v javnosti, začne tisti, ki ima denar in moč, sodni postopek. Ta pojav so poimenovali SLAPP. Gre za klofuto svobodi medijev, svobodi kritične misli in izjavljanja, svobodi opozarjanja na grobe zlorabe oblasti, korupcije in povzročanja okoljevarstvene škode. Kot pomožni mehanizem tem postopkom se aktivirajo propagandni stroji, spletni denuncianti in tisti, ki imajo nalogo utišati in preprečiti vsak tudi najmanjši poskus kritike. Strah se zavleče v vsako poro življenja in biti tiho postane najbolj razširjena preživetvena taktika. Ne vem, koliko denarja je potrebno za zaščito demokracije. Ne vem tudi, če je demokracijo sploh mogoče zaščititi z denarjem. Demokracija se varuje s tem, da se ljudstvu omogoči sodelovanje pri vodenju države. Da se ga posluša, da se z njim spoštljivo komunicira in da se mu zaupa.

Drugi del izjave poljske poročevalke, da je veliko denarja za uničevanje demokracije, pa je vreden poglobljenega novinarskega raziskovanja. Kdo in komu plačuje za uničevanje demokracije? Ali je možno vsaj enkrat uporabljati konkretna imena, dogodke, zneske in postopke? Uničevalci demokracije imajo očitno več denarja kot njeni zaščitniki. Uničevanje demokracije je potemtakem postalo dobičkonosen posel. Od nekoga dobiš denar, da lažeš in zavajaš, da širiš sovraštvo in teorije zarote. Dobiš denar, da blatiš in diskreditiraš drugače misleče. Po možnosti še objaviš seznam, da tisti, ki so tarče, vedo, kaj jih čaka. Plačuješ trole, ki svinjajo po spletu. Vse je možno, ker denar očitno ne bo kmalu prenehal pritekati. Zlo očitno prinaša dobiček, vsaj za nekatere. Demokracija pa se ne brani z denarjem, ampak s srcem in pogumom. Tega pa ali imaš ali nimaš. In nikakor ga ne moreš kupiti.


Preberite še


Najbolj brano