Vedno je nekdo drug kriv

V soboto sem se cepila. Močni stranski učinki, ki so se pojavili zvečer, so v marsičem spominjali na simptome prave bolezni. Prvo, kar sem pomislila, je bilo, če je to blažja oblika, si nikakor ne želim dobiti “ta prave”. V nedeljo je minister, zadolžen za zdravje, zagotavljal, da je cepivo varno in da se bo sam cepil s tem cepivom. V ponedeljek dopoldne so strokovnjaki za cepiva trdili, da ni nobene skrbi glede učinkov cepiv. Zvečer pa je isti minister napovedal začasno prekinitev cepljenja.

To je kot kratka zgodba načina, kako odgovorni komunicirajo z nami, državljani. Brez zaupanja, brez spoštovanja in predvsem z globokim prezirom do tega, da nam razložijo, kako to, kar počnejo, pomaga pri zajezitvi pandemije. Ljudstvo je tukaj, da uboga in ne sprašuje. To, kar delajo, delajo, ker lahko. V vsem tem se znanost in znanstveniki uporabljajo in zlorabljajo za opravičevanje nečesa, kar se ne da in ne more opravičiti. Marsikdo med njimi ima na obrazu tisti izraz nerodnosti, ko mora zagovarjati nekaj, za kar ni nobenega utemeljenega razloga. Izjave odgovornih so velikokrat kot vaja iz slabe logike. Izvajajo se sklepi, ki temeljijo na napačnih predpostavkah, ali pa se iz napačnih predpostavk izpeljujejo popolnoma nelogični sklepi. Zelo podobno situaciji, v kateri operete avto in se vam čez par minut na njega podela galeb. Galeb nikakor ni čakal, da vi operete avto, da bi opravil potrebo. Galeb nima nič z vašo domnevno slabo karmo. Galeb je samo opravil tisto, kar je moral, takrat ko je moral in na mestu, kjer je bil v tistem času. Žal pa vaš avto ni bil ob pravem času na pravem mestu.

Če nič drugega je vedno mogoče kriviti medije in novinarje. Zato ker niso poročali ali pa ker so poročali, ampak na napačen način.

Pandemija je marsikaj razgalila. Stvari, ki smo jih leta in leta poskušali neuspešno prikrivati s kozmetičnimi popravki. Postali smo mojstri za maskiranje napak, slabih odločitev, slabih politik in politikov. Obnašali smo se, kot da je to, kar nam ponujajo, edina izbira, ki jo imamo. Pokazala se je tudi neprijetna in konec koncev pogubna lastnost odgovornih, da niso sposobni prevzeti krivde. Vedno je nekdo drug kriv. Če nič drugega je vedno mogoče kriviti medije in novinarje. Zato ker niso poročali ali pa ker so poročali, ampak na napačen način. Zato ker so črnogledi, defetistični, nedomoljubni. Kot da bi pandemija igrala v našem nacionalnem dresu in je v igri na terenu nespodobno, če navijaš za koga drugega.

Zdaj ko nam polzi med prsti še tisti kanček zaupanja, ki so ga ljudje imeli v to, da bomo s cepivom bližje koncu te tragedije, se izkaže, da je izhod odvisen od tega, katero blagovno znamko cepiva boš dobil. Ali še huje - kdaj ga boš dobil in če sploh? Prav zdaj je čas, da mediji dejansko opravijo svojo vlogo. Da pazljivo izbirajo sogovornike, postavljajo prava vprašanja in ponujajo odgovore.

Graditi zaupanje je počasno in težaško delo. Tega ne moreš zaukazati (zaupaj mi!), prepovedati (ne zaupaj mu!) ali pa začasno ustaviti (nekaj časa mi ne zaupaj, potem pa spet lahko!). Mediji pa imajo to sposobnost, da zaupanje gradijo, vzdržujejo in utrdijo. Tako da so neizprosni razkrivalci laži, sovraštva, manipulacije, korupcije in nesposobnosti. Nesposobneže vseh vrst in barv je pandemija naplavila na mesta, na katerih nikoli ne bi smeli biti. Pandemija jih bo tudi odplavila. Cepivo je pospeševalnik njihovega odhoda.

---

---