Prevzemanje odgovornosti

Po načinu, kako državne inštitucije komunicirajo z državljani, lahko hitro ugotovimo, v kakšni državi živimo. Pri komuniciranju je verjetno prvo pravilo, da svojega sogovornika ne podcenjuješ. Da ne misliš, da je vsakdo, ki ga naslavljaš bedak, nesposoben, nepoučen ali pa sovražnik.

No, vladni urad za komuniciranje počne vse kaj drugega kot komunicira. On izdaja sporočila za javnost, ukazuje, grozi, pametuje, poučuje in tu pa tam še raziskuje. In ga sploh ne gane, da njegova sporočila ne dosežejo cilja. Da učinkujejo na način, da ljudje delajo prav nasprotno. Ali pa da so njegove analize najboljši primer nečesa, kar ni analiza, še manj raziskava, najmanj pa nekaj, kar bi kdorkoli podpisal z imenom in priimkom.

Najprej je potrebno zapreti javni prostor za vse tiste, ki širijo sovraštvo. Potem je potrebno sistematično graditi zid molka za vse tiste, ki žalijo druge in drugačne. Temu sledi dosledno spoštovanje profesionalnih standardov opravljanja novinarskega poklica. Propagandi vstop prepovedan.

Komu je padlo na misel, da dela vladne analize poročanja javnega medija, je uganka. Sicer si lahko marsikaj mislim, ampak je vseeno uganka. Je pa te zadeve vredno prebrati, da vidiš, česa se nikakor ne sme početi, če vsaj malo razumeš, kaj je novinarstvo, kaj šele neodvisno novinarstvo. Pa da ne bo pomote. Te analize so samo logična izpeljava dolgoletnega procesa razkroja zaupanja v vse, kar vsaj malo diši po avtonomnem in kritičnem mišljenju.

Ker živimo v državi, kjer je beseda “odgovornost” izginila iz slovarja in posledično iz prakse, je možno početi karkoli. Dobesedno karkoli, ne da bi za to kdorkoli odgovarjal. Živimo v državi, kjer je brezmadežnost uradna ideologija. Lahko narediš najbolj zavržno dejanje, lahko te dobijo “z roko v marmeladi”, pa lahko vedno računaš, da bo izgovor tipa ”kaj pa drugi” vžgal. Bolj kot sama tehnika me strašno zanima, zakaj je tako. Če sem bolj natančna: kako smo prišli v situacijo, da nas kaj takega sploh ne preseneča več. Seveda bi bilo enostavno ugotoviti tisti trenutek, natančen trenutek, v katerem je vse šlo narobe. Pa takšnega trenutka ni. Je dolgi niz dogodkov, ki so počasi, ampak zanesljivo, nesprejemljivo spremenili v sprejemljivo, nedopustno v dopustno, laž v resnico. In v tem procesu so tudi mediji odigrali svojo vlogo.

Najprej so se neskončno trudili, da vse zadeve uravnotežijo. In pri tem so v javnem komuniciranju instalirali ljudi, katerih edina kvalifikacija je bila politična uravnoteženost. Ti komunikacijski dobičkarji in nastopači so hitro ugotovili, da bodo ne glede na to, kakšne neumnosti govorijo, imeli vabilo za nastopanje v medijih zagotovljeno. Ker bodo proces uravnoteževanja opravili brezhibno. Pri teh ljudeh ni pomembno, kaj znajo, kaj so na določenem področju dosegli, pomembno je samo to, da zagovarjajo nekaj, kar bo uravnotežilo drugo stran. Uravnoteževanje pa je proizvedlo tudi posebne formate javnih razprav po sistemu za in proti. Kot mnenjski ring, kjer so udarci pod pasom ne samo prepovedani, ampak spodbujani.

Tudi v tem primeru so mediji ustoličili posebno kasto sodelujočih, katera prisotnost v razpravi ni bila namenjena iskanju rešitev, ampak poglabljanju razdora. Ne samo, da se ne strinjamo, moramo se sovražiti.

Zadnja faza tega procesa pa je bila novinarski mazohizem posebne sorte. V razpravo se je začelo vabiti ljudi, ki so sistematično, neargumentirano in prostaško napadali medije in novinarje. Skratka, razlog za pojavljanje v medijih je bilo prav to, da si te iste medije zaničeval.

Ko se je vse to ustoličilo kot normalna praksa, pride pandemija in naenkrat ugotovimo, da imamo problem. Da se določene stvari ne dajo uravnotežiti. Da znanost ni ena od subkultur na internetu. Da mnenja in dejstva niso eno in isto. Da ljudje ne zaupajo nobeni instituciji več. Da je demokracija postala vladavina brez ljudstva in proti ljudstvu. Da je potrebno v javni komunikaciji držati določene standarde. Da novinarstvo ni vsaka objava na spletu. Seveda imamo problem. Velik problem. In če bi mediji končno prevzeli odgovornost za svoja pretekla napačna dejanja, bi lahko stvari spremenili na bolje. Počasi, korak za korakom bi začeli graditi zaupanje.

Najprej je potrebno zapreti javni prostor za vse tiste, ki širijo sovraštvo. Sovraštvu vstop prepovedan. Potem je potrebno sistematično graditi zid molka za vse tiste, ki žalijo druge in drugačne. Žaljivi komunikaciji vstop prepovedan. Temu sledi dosledno spoštovanje profesionalnih standardov opravljanja novinarskega poklica. Propagandi vstop prepovedan. Najbolj pomembno pa je, da novinarji sprejmejo posebno novinarsko Hipokratovo zaprisego, ki bi se glasila nekako takole: “Vedno bomo delali v javnem interesu. Nikoli ne bomo sprejeli denarja ali vpliva za promocijo zasebnih interesov. Vedno in povsod se bomo uprli vsem oblikam pritiskov. Vedno in povsod bomo v službi javnosti.”


Preberite še


Najbolj brano