O zaupanju

Tokrat pišem o zaupanju. Kaj se zgodi, ko ljudje izgubijo zaupanje v druge ljudi ali institucije? Kako deluje družba, v kateri ljudje nimajo zaupanja v nobeno vejo oblasti? Kako sploh vladati, in to demokratično vladati, če ti večina ne zaupa? Ker se že vse svoje profesionalno življenje ukvarjam s komunikacijo, vem, kako pomembno je zaupanje. Bralci zaupajo časopisu, ki ga berejo, ker pričakujejo, da bodo novinarji svoje delo opravili zaupanja vredno. Preverili informacije, zagotovili vsa potrebna dejstva za razumevanje določenega dogodka ali pojava in delali izključno v interesu svojih bralcev. Ko zaupanja ni, ni bralcev in posledično tudi medija.

Ker že kar nekaj časa živimo v izrednih razmerah glede širjenja novega koronavirusa, je izjemnega pomena ustvariti posebno vez zaupanja med nosilci javnih funkcij na področju zdravstvene politike in ljudmi. Kaj pa če so osebe, zadolžene za komunikacijo teh politik, nevredne zaupanja? Najprej zaradi tega, ker nimajo potrebnih znanj za delo, ki ga opravljajo, obenem pa so njihove izjave serija naključnih ali namernih spodrsljajev. Direktor osrednje institucije, ki bi morala voditi javno kampanjo v času pandemije, je tak tip osebe. Na začetku pandemije, ob uvajanju zapiranja in restriktivnih ukrepov, je strašil javnost s cifro 90.000 potencialnih mrtvih zaradi covida-19. Lahko da gre za veliko laž ali pa samo za pretiravanje s ciljem, da je vsako število mrtvih, ki se ne približa tej prenapihnjeni številki, dokaz, da smo “dobro” zvozili pandemijo? Ni mi treba poudarjati, da je število umrlih veliko, preveliko. Vsak od umrlih ima ime in priimek, svojce, prijatelje, sanje in želje, ki so se predčasno končale. In če je samo eden med njimi umrl zaradi malomarnosti tistih, ki so bili zadolženi za vodenje epidemije, je to preveč. In za to morajo odgovarjati tisti, ki so bolnike pustili na cedilu.

V državi, kjer so tisti, ki bi jim morali zaupati, postali nevredni zaupanja, in tisti, ki jim nikakor ne bi smeli zaupati, zaupanja vredni, je čas za korenite spremembe.

Kot da te iste osebe nič ne bi izučilo, zdaj ponovno grozi. Ljudje naj se do 15. avgusta vrnejo nazaj z dopustov, ker se je četrti val že začel. Če to drži, zakaj ne 23. julija, 1. avgusta ali katerikoli dan prej? Gledati njegov nastop na televiziji je bilo boleče. Boleče zaradi tega, ker si v živo lahko spremljal popolno razsulo funkcije, ki bi v javnosti morala zbujati zaupanje. Pa ga ne. In ni edini. Kljub vsem napovedim, da bo precepljenost v Sloveniji do poletja presegla 70 odstotkov, se to ni zgodilo. Nosilci kampanje za cepljenje pa so pokazali, da že na ravni osrednjega sporočila nimajo pojma, kaj delajo. Vrnimo se nazaj v normalo. Moje vprašanje za avtorja ali avtorica tega sporočila je: ali se lahko vrnemo naprej?!

Pri tako pomembnem vprašanju za celo skupnost so vajeti komunikacije prevzeli diletanti. Po mojem bi še amaterji imeli več učinka. Zaupanje se gradi počasi. V tem odnosu se lahko zgodijo tudi napake. Napake pa je treba takoj odpraviti in se opravičiti za nastalo škodo. Ko pa zaupanje izgine, je izjemno težko, celo nemogoče javnosti posredovati pomembno sporočilo. V državi, kjer so tisti, ki bi jim morali zaupati, postali nevredni zaupanja, in tisti, ki jim nikakor ne bi smeli zaupati, zaupanja vredni, je čas za korenite spremembe. Nesposobneži vseh vrst in barv, dovolj vas imamo.

---

---