Ne misli na slona!

Vroče je. Zelo, zelo vroče. In čeprav se trudim ne misliti na to, kako je vroče, razmišljam samo o tem. Obnašam se natančno tako kot v znanem miselnem eksperimentu, ko ti nekdo reče: zapri oči in ne misli na slona. Misli na karkoli hočeš, samo ne na slona! In o čem razmišljaš? O slonu, seveda.

Jeziti ali sovražiti naravne pojave je popoln nesmisel. Narava ni hudobna, zlobna, škodoželjna ali karkoli. Tisto, kar pa me jezi, je,kako mediji poročajo o tem ekstremnem vročinskem valu. Kot da bi šlo za nekakšno bizarno tekmovanje, v katerem čakamo, kdaj bomo podrli nov vročinski rekord. In kaj potem? Bomo dobili nagrado, ker smo potrpeli in preživeli? Ali pa bomo morali končno začeti razmišljati o tem, kaj se resnično dogaja v okolju, katerega del smo, obnašamo pa se, kot da si ga lastimo.

Poleg vročinskega vala Evropo pretresajo številni protesti kmetov, prevoznikov in ostalih, ki opozarjajo na to, da nikakor nismo vsi v istem čolnu. Eni so na jahtah, eni na križarkah, drugi na supih, nekateri plavajo, drugi pa z zavihanimi hlačnicami čakajo, da jih odnese voda, ker ne znajo plavati in nimajo ničesar, kar bi se lahko opisalo kot “čoln”.

Ne dolgo nazaj so mediji še vedno poročali o klimatskih spremembah v svojem najljubšem formatu “za in proti”. Nekateri znanstveniki pravijo, da se ozračje segreva, nekateri pa so nasprotnega mnenja. Rezultat je ustvariti tisti famozni dvom, da nekaj je ali pa mogoče tudi ni. Nasploh pa - zakaj bi se sekirali o zadevah, ki nas bodo doletele čez dvajset ali trideset let. O tem bomo premišljevali takrat. Če bomo sploh imeli možnost luksuza premišljevanja.

Potem pa suša, pomanjkanje vode in omejitev porabe. In se nekaterim medijem zdi vredno poročati o izjavi politika, ki nam žuga s prstom, rekoč, da nimamo vode, ker smo na referendumu zavrnili zakon o vodah. A res? Ne samo, da tisti, ki je sposoben kaj takega izjaviti, ni sposoben misliti, njegovemu nesmiselnemu poskusu govorjenja brez razmišljanja nihče ne bi smel ponujati medijsko pozornosti. Mediji velikokrat poročajo o zadevah, ki nimajo nobene novičarske vrednosti. Ali pa poročajo o zadevah, o katerih bi bilo bolje, da ne poročajo. Medijski prostor ni nekakšna mnenjska tržnica, na kateri se novinarji pulijo za pozornost ljudi z vsemi sredstvi, ki jih imajo prodajalci na razpolago. Medijski prostor je - oziroma pa bi moral biti - urejen na način, da čim večje število ljudi privabi v javno razpravo, v kateri se bodo kresali argumenti in predvsem v kateri bomo razpravljali o zadevah, ki so za nas vse vitalnega pomena.

Dejstvo je, da nam primanjkuje vode. Dejstvo je, da bo suša uničila velik del pridelkov lokalnih proizvajalcev, od katerih smo zelo odvisni pri oskrbi s hrano. Težave lokalnih proizvajalcev bi morale biti težave nas vseh. Razen tega da ugotovimo, zakaj imamo te težave, bi se morali pogovarjati o tem, kako te težave učinkovito rešiti. Ne se sklicevati na to, da mora država ukrepati, ker država ni nič več in nič manj kot vsi mi. Ne kaj bodo naredili, ampak kaj bomo mi naredili. To je bistvo resnične politike.

O marsikateri zadevi pa v medijih sploh ne bomo prebrali ničesar. In v tem je njihova dejanska moč. Ne samo v tem, o čem poročajo, ampak predvsem v tem, kako poročajo. In predvsem v tem, o čem ne poročajo. So tiho in se delajo, da tega problema ni. Poleg vročinskega vala Evropo pretresajo številni protesti kmetov, prevoznikov in ostalih, ki opozarjajo na to, da nikakor nismo vsi v istem čolnu. Eni so na jahtah, eni na križarkah, drugi na supih, nekateri plavajo, drugi pa z zavihanimi hlačnicami čakajo, da jih odnese voda, ker ne znajo plavati in nimajo ničesar, kar bi se lahko opisalo kot “čoln”.

To, da mediji o določeni zadevi ne poročajo, ne pomeni, da tega ni. Še kako je! In ljudje informacije o tem, kaj se dogaja, iščejo tam, kjer jih lahko dobijo. Največja posledica takšnega medijskega selektivnega molka pa je izjemno nevarna spirala nezaupanja. Kako se boriti proti lažem, neresnicam in polresnicam, če o tem ne poročaš? In ko začneš o tem poročati, počasi ugotoviš, da so tvoji bralci odkorakali na socialna omrežja, da te ne potrebujejo, da ti ne zaupajo in da jim na misel več ne pride, da bi se v situacijah, ko se medijem omejuje avtonomija, postavili medijem v bran.

Ameriški medijski ekolog Neil Postman je pred štiridesetimi leti napisal knjigo s pomenljivim naslovom: Zabavati se do smrti. Opozoril je na nekaj, kar je bilo v času pisanja knjige videti kot medijska znanstvena fantastika. Mediji bodo počasi evtanazirali svoje bralstvo. Ponujali jim bodo vsebine, ki nimajo nobene kritične vrednosti, in jih zamenjevali s zabavnimi trivialnostmi, o katerih ne bodo razmišljali, ampak se samo smejali, smejali, smejali. In v tem pošastnem smehu se bodo neskončno zabavali, ko se bo svet okrog njih spreminjal v pepel. Imeli pa bodo možnost svojo zabavo oceniti na lestvici od ena do deset.


Preberite še


Najbolj brano