Luč v temi

Najprej je bil na vrsti poslanec vladajoče konservativne stranke Owen Paterson, ki je farmacevtskemu podjetju, katerega svetovalec je bil, dodelil milijonske posle za nabavo covid testov v času pandemije. Pritisnjen v kot, potem ko je najprej uporabljal standardna opravičila skorumpiranih politikov, da je bilo vse, kar je počel v politiki, v javnem interesu, je končno odstopil. Krivde za svoje početje ni priznal. Temu je sledila novica o laburistični političarki Claudii Webbe, ki je bila obsojena zaradi tega, ker je prijateljici svojega partnerja grozila, da ji bo vrgla kislino v obraz. Na tretjem mestu pa je bila novica o nekdanjem zdravniku na oddelku patologije v različnih bolnišnicah, ki naj bi v času svojega službovanja spolno zlorabil vsaj sto ženskih in otroških trupel.

Ko je na vrsto prišla novica o podnebni krizi, ki smo jo mi vsi skupaj zakrivili, smo na enem mestu dobili koncentrat prvih treh novic: korupcija, politična nesposobnost, izkoriščanje, izsiljevanje in zlorabljanje. Vem, zdaj bodo nekateri rekli, da mediji samo iščejo slabe novice in o dobrih stvareh, ki se dogajajo, ne poročajo. Res je, svet, o katerem mediji poročajo, je videti slabo. Ampak svet, v katerem dejansko živimo, ni pravljica, naseljena z rožnatimi samorogi. Bolj kot ta argument o nadvladi slabih nad dobrimi novicami je potrebno premisliti o tem, kaj se zgodi z vsemi silnimi aferami, ki jih mediji odprejo, potem pa enostavno poniknejo, ko jih nadomestijo druge afere.

Dovolj je bilo blebetanja. Dovolj je bilo bevskanja, hujskanja, razčlovečenja, verbalne agresije in primitivizma. Če resnično želimo obvarovati demokracijo, potem moramo obsoditi sovraštvo. Vedno in povsod.

Afganistan je polnil medijski prostor vseh svetovnih medijev v času popolnega kolapsa zahodne osvajalne politike, zdaj ko je država postala največje koncentracijsko taborišče na svetu, pa nič. Ali pa skoraj nič. Nič o biblični lakoti, o umorih žensk in deklet, ki se borijo za svoje pravice, ali pa o otrocih, ki jih starši prodajajo, ker jih ne morejo nahraniti. Cena afganistanskega otroka iz dneva v dan pada. V kapitalistični terminologiji povedano: ponudba je večja od povpraševanja.

Zame pa je najbolj strašna novica dneva, tedna, leta in desetletja, za nazaj in za naprej - sovraštvo. Tisto brutalno, nečloveško, primitivno, zlobno sovraštvo. Ki je iz podzemlja in kletnih prostorov spleta privrelo na površje in se širi, normalizira, poveličuje in estetizira. Še vedno nismo sposobni stvari imenovati z njihovim pravim imenom. Iščemo evfemizme, s katerimi poskušamo prikriti dejanski pomen tistega, kar vidimo in slišimo. Govorimo o desnici in skrajni desnici, namesto da bi govorili o fašizmu. Govorimo o kulturnih razlikah, ki naj bi bile nepremostljive, v bistvu pa gre za rasizem. Govorimo o drugih in drugačnih kot o sovražnikih, golazni, kot o nečem, kar nima človeških lastnosti in ga je dovoljeno uničiti.

Julija Ebner, mlada avstrijska raziskovalka terorizma in ekstremizma, v knjigi V temi, skrito družbeno življenje ekstremistov opisuje ta svet. Pod krinko se je vtihotapila v skrivni svet desnih ekstremistov in opisala, kako delujejo, kaj mislijo, kaj načrtujejo in kakšen svet si predstavljajo. Opisuje gibanje, ki ga podpirajo vodilni slovenski politiki. Z njihovimi lokalnimi podporniki in pod njihovo zastavo se fotografirajo. Njihove knjige promovirajo v parlamentu. Njihove zapise poobjavljajo na družbenih omrežjih. Jih častijo in kličejo na pomoč v boju zoper vse, ki niso kot oni ali pa ne mislijo kot oni.

Res smo v temi. In če se ne bomo uprli, nas bo ta tema posrkala vase in izpljunila kot človeški odpadek. Namesto da bi boj proti sovraštvu postal osrčje demokratične politike, se o njem rajši ne govori. Ker imajo tudi ti, ki sovražijo, ki se pajdašijo z ideologijami, ki so bile vojaško potolčene pred 70 leti, pravico do svobode govora. Ker baje besede nimajo takšne moči, kot jo imajo dejanja.

Ali smo postali dementna družba? Besede, sovražne besede so tiste, ki pripravijo teren. Sovražne besede so tiste, ki nenormalnosti naredijo normalne. Sovražne besede so tiste, ki se nalepijo in vžgejo na telo tistih, ki naj bi jih sovražili. Dovolj je bilo blebetanja. Dovolj je bilo bevskanja, hujskanja, razčlovečenja, verbalne agresije in primitivizma. Če resnično želimo obvarovati demokracijo, potem moramo obsoditi sovraštvo. Vedno in povsod.

Ko se je medijski svet trudil uravnotežiti politični prostor tako, da je vedno iskal tiste za in tiste proti, je pozabil, da se določenih vrednot ne more in ne sme uravnoteževati. Pravičnost, solidarnost, človekoljubje nimajo proti-pola. Nasproti njim stoji sovraštvo, nasilje in zločin. To pa je območje popolne teme.


Preberite še


Najbolj brano