Biti vest in srce sveta

Upton Sinclair je nekoč zapisal, da človek težko nekaj razume, če je njegova plača odvisna od tega, da tega ne razume. Sinclair je pri tem mislil na politike in način, kako razumejo (oziroma ne razumejo) politiko in svojo vlogo pri vodenju družbe. To velja še za marsikatero drugo naše početje. Že zdavnaj smo prenehali povezovati izdelke, ki jih kupujemo, z ljudmi, ki jih izdelujejo. Kot da bi bila vsaka stvar, ki jo želimo imeti čim bolj poceni, ločena od človeškega dela.

Predstavljajte si naslednjo kupčijo. V trgovini kupite majico za pet evrov in zraven dobite kratko brošuro, v kateri je navedeno, kdo vse je sodeloval pri produkciji tega izdelka, koliko energije in vode je bilo porabljeno, koliko je bil delavec plačan, kolikšna je bila cena prevoza, koliko vzame trgovina in koliko dobi prodajalec. Enako velja za medije. Pri nakupu časopisa, ki je že zdavnaj postal blago, ki si ga marsikdo ne more privoščiti ali pa misli, da je tako ali tako vsako informacijo, ki jo oni objavljajo, možno dobiti brezplačno na spletu, pozabljamo, kaj je vloga časopisa in zakaj to, kar počnejo novinarji, ni samo stenografsko popisovanje dogodkov, temveč poskus premišljevanja tega, kar se je zgodilo in zakaj se je zgodilo. Ko v roke vzamete časopisni izvod, za listi papirja stoji delo ljudi, ki jim pravimo novinarji. Oni so tisti, ki morajo odločiti, ali je določen dogodek vreden objave ali pa ne. Včasih so informacije, ki so pomembne za naše razumevanje sveta, skrite. Ne skrite na način, da jih mora nekdo arheološko izkopavati iz naplavin stotine drugih informacij, ampak skrite zato, ker nekdo ne želi, da bi o njih karkoli vedeli.

In v tem vidim najpomembnejšo vlogo, ki jo morajo imeti mediji. Biti globalna vest. Biti nekdo, ki bo mislil, spraševal, odkrival, pozival na odgovornost vse in vsakogar.

Novinarji morajo znati zastavljati prava vprašanja. Morajo vedeti, koga vprašati, da bi njihovi bralci razumeli, zakaj je določen dogodek pomemben. Pri vsem tem morajo vseskozi imeti v mislih, da jim bralci zaupajo. Da je v njihovem poklicu zaupanje najbolj vredna valuta menjave. Brez zaupanja časopis postane oglasna deska, namenjena objavljanju oglasov, za katere bralci niso pripravljeni plačati nič.

Če hočemo razumeti medije, moramo vedeti, kako delujejo in kdo so tisti, ki jih ustvarjajo. Mediji pa se morajo prenehati obnašati, kot da je njihov poklic nekakšen iluzionistični trik, v katerem novice pristanejo v časopisu kar tako: brez novinarskega dela. Potrošništvo (in mediji niso nobena izjema pri tem!) temelji na tem, da hočemo imeti čim več za čim manjšo ceno, tukaj in zdaj. Ananas sredi zime prileti z letalom iz daljne dežele in, hopla, je na naši mizi. Potrošništvo s svojimi bleščečimi obljubami, da bomo boljši, lepši in zdravi, zavestno umika iz našega vidnega polja “umazanijo” dela drugega človeka, ki nam to omogoča.

Naravo smo stoletja obravnavali kot nekaj, kar je mogoče nadvladovati in zlorabljati za naše potrebe. Da bi lažje in ceneje trošili, smo se delali slepe, gluhe in neme za vse zlorabe, ki so se dogajale okoli nas. Če zlorab ni bilo na našem dvorišču, smo se tolažili, da za to nismo odgovorni. V globalnem svetu si delimo vse - od blagostanja do revščine. In v tem vidim najpomembnejšo vlogo, ki jo morajo imeti mediji. Biti globalna vest. Biti nekdo, ki bo mislil, spraševal, odkrival, pozival na odgovornost vse in vsakogar. Za takšno vlogo pa mediji potrebujejo bralce. Ki bodo razumeli, da je za resnično dobro stvar treba plačati.


Preberite še


Najbolj brano