Ko župan popiha na dušo skrajni desnici

Lahko Nova Gorica in Gorica gradita skupno prihodnost le na golem ekonomskem pragmatizmu, kot ga vidi prvi mož sosednje Gorice? Seveda lahko. A geste, ki pihajo na dušo skrajni desnici, hkrati pa poudarjajo sožitje, ne pomagajo ustvariti skupnosti. Prav nasprotno.

Zamudili ste odlično priložnost, da bi bili tiho. Se še spomnite tega stavka? Izrekel ga je francoski predsednik Jacques Chirac, ko je cinično ošvrknil podpisnice Vilniuške izjave, tudi Slovenijo, ki so se pridruževale EU in Nato in so z njo izrazile podporo ZDA in koaliciji voljnih pri napadu na Irak. Od takrat je šel v anale in je postal uporaben za vsakovrstne priložnosti, ko ga kdo res biksne. Nazadnje, denimo, ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar položaj slovenske manjšine v Avstriji označila za zgledno urejenega, ali pa, ko se je predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič na negodovanje v javnosti zaradi leta na Dunaj odzvala z: “Mar naj se vozim s kočijo?” Primernih priložnosti za Chiracov stavek je vedno dovolj, dandanašnji očitno še preveč …

Retorika, ki piha na dušo skrajno desnim volilcem in hkrati poudarja spoštovanje, je mogoča, ker jo poganja racionalni pragmatizem. Sodelujemo, dokler imamo od tega korist. A ekonomska računica ne ustvari skupnosti. Za to je potrebno bistveno več. Tudi to, da nosilci javnih funkcij zamudijo priložnost, da bi bili tiho.

Goriški župan Rodolfo Ziberna je gostobeseden govornik, rad strese šalo ali dve, glede na količino javno izgovorjenega pa se je že zgodilo, da je zamudil priložnost, da bi bil tiho. Denimo ko je kot deželni svetnik pozval, naj Google v zemljevid poleg poimenovanja Vipava vpiše Vipacco … A kaj bi, dobrodušni Rudi ga pihne, a v srcu dobro misli, a ne? Nenazadnje je junija lani drugič postal župan kot kandidat desne koalicije, v kateri so tudi skrajno desni dediči fašizma Bratje Italije, a mu to ne preprečuje, da ne bi bil veliki pristaš evropske ideje, čezmejnega sodelovanja in spoštovanja Slovencev, promotor projekta EPK 2025, ki je z novogoriškimi župani na “ti”, ki prisega na odprti Gorici kot enoten teritorij ob meji. No, ko je med begunsko krizo leta 2015 kot deželni svetnik in nato še leta 2018 kot župan pozval, naj država pošlje vojsko z mitraljezi varovat to isto, očitno zelo nevarno mejo med mestoma in državama, je večina zamahnila z roko; dajte no, kaj hočemo, malo mora popihati na dušo svojim volilcem. Nič takega, retorika in folklora, saj vemo, da mu sicer na kraj pameti prišlo, da bi bil opletal s ksenofobnimi izjavami ali bil izključevalen. Praviloma jih v javni razpravi ne.

Tudi zato je večina z istimi argumenti zamahnila z roko, ko so na sedežu goriške občine sprejeli delegacijo veteranov in simpatizerjev X Mas, ki se na obletnico bitke pri Trnovem v veži občinske palače poklanjajo “našim mrtvim”. Če kdo slučajno ne ve: X Mas je bila enota Mussolinijeve Salojske republike, ki se je na Primorskem bojevala pod vodstvom nacistov, njeni pripadniki, izraziti nasprotniki partizanov, pa so bili znani po nasilju in zločinih. S transparentom jih je pospremilo kakšnih 70 somišljenikov iz združenja CasaPound, ki sebe imenujejo “fašisti tretjega tisočletja.” Na županstvu so X Mas sprejeli tudi leta 2018, ko so ostareli fašisti ob prisotnosti Ziberne iztegnili desnice v fašistični pozdrav in zapeli bojno himno odreda. Na ogorčenje združenja partizanov in demokratičnih gibanj v Gorici, ki vsakič organizirajo protifašistični shod. Poanta: poveličevanje fašizma, ki je v Italiji med drugim prepovedano z ustavo, ni sprejemljivo.

A župan Ziberna, ki ga ne leta 2019 ne letos na sprejemu pragmatično ni bilo, je le zamahnil z roko: dajte no, kakšno poveličevanje fašizma, gre za poklon uslužbencem občine, ki so umrli le zato, ker so bili Italijani. Tehnično gledano, to niti ni bil sprejem. In ni bilo nobene ideologije. No ja. Tako ne mislijo ne Slovenci niti številni Italijani v Gorici, ne bivši novogoriški župan Klemen Miklavič, ki je leta 2019 opozoril, da gre pri takšnih gestah za “jasno izpodbijanje vrednot sodobne Evrope,” ne sedanji Samo Turel, ki je strnil bistvo: “Vsak se ima pravico pokloniti žrtvam, vendar je vzporedno obujanje nostalgije po fašizmu čisto nekaj drugega. Kot napredna in svobodna družba tega ne bi smeli dopustiti, sploh pa ne uradno sprejemati skrajnih ideoloških skupin.” Sploh, ko se v luči Evropske prestolnice kulture trepljamo po ramenih in javnost prepričujemo, kako smo tu ena velika srečna povezana družina. Vzorčni model, kakšna bi morala biti Evropa.

Brez skrbi, sprenevedanje na eni in ostre besede na drugi ne bodo prelomile sodelovanja med mestoma. V prvi vrsti, ker je sodelovanje nujno, ne le zaradi EPK ali gospodarstva, predvsem pa, ker večina ljudi vse bolj iskreno živi Gorici kot eno mesto in so tovrstni ideološki zdrsi, tudi tisti, zaviti v celofan, v manjšini. Hvala bogu.

Retorika goriškega župana, ki na eni strani piha na dušo skrajno desnim volilcem (kar očitno prinese dodatne točke zdaj, ko so oblast Giorgia Meloni in njeni Bratje Italije), na drugi pa ne neha poudarjati spoštovanja in sodelovanja, je mogoča, ker jo poganja le racionalni pragmatizem. Ob meji sodelujemo, dokler imamo od tega korist. A to sta Gorici živeli že pred desetletji, ko je bila meja trdno zasidrana med mestoma. Gola ekonomska računica sicer poveča blagostanje, a ne pomaga ustvariti skupnosti. Ravno obratno. Za to je potrebno bistveno več. Tudi to, da nosilci javnih funkcij zamudijo priložnost, da bi bili tiho. Ali da nečesa ne naredijo. In da spornim ideologijam, ki jim ni mesta v 21. stoletju, trdno zapahnejo vrata.


Preberite še


Najbolj brano