Blišč pogorišč imamo. Kaj sledi? Pozdrav s poplav?

Ponavadi je tako, da se ljudje veselijo poletja, maja so že v nizkem štartu, konec junija se začnejo počitnice, pa dopusti, morje, reke, jezera, hribi, sproščenost, še težave ponavadi niso tako hude, ko sije sonce in pihlja prijeten vetrič. Jesen pa je čas za inventuro, anekdote, zgodbice z dopusta in privajanje na običajen, za mnoge duhamoren tempo sivega vsakdana.

No ja, letos poletja niso vsi čakali z navdušenjem. Vprašajte kmete v Vipavski dolini, tiste, ki so priključeni na namakalni sistem Vogršček, in tiste, ki niso, ki so že od začetka leta pogledovali v nebo in žebrali priprošnje, vsak k svojemu božanstvu, naj z neba vendarle pošlje vsaj kapljo ali dve. Sanacijo pregrade na Vogrščku, ki se je vlekla tri leta, so po vseh peripetijah le spravili skozi, nato pa dežja, ki bi napolnil zadrževalnik, od nikoder. Pa prav zdaj. Nesrečno naključje? Zagotovo, a vendar se človek, tako, sam pri sebi, vpraša, če so odgovorni šele nedavno prebrali v časniku, da podnebne spremembe prinašajo ekstremne razmere, tudi dolgotrajne suše, ki bi se jim morali že zdavnaj prilagoditi. Tudi z ustreznim namakanjem. A pri nas te zadeve tečejo v svojem ritmu. Najprej se je treba vsaj deset, še bolje kakšno leto več, pogovarjati, kaj in kako bi, potem nekaj let ugotavljati, kako se ne da, nato morda celo pride svetli trenutek in se nekaj dejansko naredi. Mimogrede, se zdaj začenja enak cikel pri debati o tem, kako se bo obnavljal zastarel namakalni sistem? In ker ekstremne razmere ponavadi porodijo ekstremna dejanja, se kdo čudi, če marsikateri kmet obupuje in razmišlja, da bi vse skupaj poslal k vragu.

A ker ekstremne razmere rodijo ekstremne domislice, so se v zavodu Turizem Kras odločili za slogan - Blišč pogorišč. Kraševcem, ki so imeli zublje pred hišami, pa ni do smeha. Kje in za koga pravzaprav je ta blišč? In če smo zlobni: kakšna bo naslednja domislica? Pozdrav s poplav? Čas je za plaz?

Z vodo imajo enake ali večje težave v slovenski Istri. Ne le o zajetjih za kmetijstvo, ki so očitno znanstvena fantastika, še o tem, kako zagotoviti stabilno oskrbo s pitno vodo se v naši preljubi zaplati pod Alpami ne znamo dogovoriti. Kot da je problem nastal včeraj. Ko so Istrani letos znova bíli plat zvona in opozarjali, da je pa zdaj res dovolj in je treba ukrepati, se je človek nehote spomnil podobno mučnega leta 2019, ko je že tako borne zaloge ogrozil razliti kerozin, in oglasov Vinakoper, ki so ljudem sporočali, naj se ne sekirajo, če ni vode, saj lahko pri njih kupijo vino. Kaj hočemo, ekstremne razmere porodijo ekstremne ideje. V podjetju se takrat niso posuli s pepelom, nasprotno, ljudi so napotili, naj vse skupaj gledajo s humorne, pozitivne plati, o razvpitem oglasu se je govorilo, torej je akcija uspela. A glej ga zlomka, letos, ko je bil problem zaradi suše v Istri še večji, podobno “humorne” akcije, verjemite, da bi se o njej še kako govorilo in bi bila marketinška uspešnica, niso ponovili. Očitno so presodili, da je Istrane minila volja do smeha, ko gre za vodo.

Če pa že vprašate, kdo bi letošnje poletje najraje zradiral iz spomina, so to Kraševci. Ti so resda vajeni, da pri njih zagori, teren je tak, vode je malo, in so se s tem nekako morali naučiti živeti. A to, kar se je zgodilo letos, je preseglo še tako divjo domišljijo. Takšne stvari se dogajajo, kaj pa vem, v Kaliforniji, Avstraliji (in očitno po novem tudi po Evropi), ne pa pri nas. Katastrofalni požar, ki je požiral gozdove na kar 3700 hektarjih, k sreči (vsaj na naši strani, v Italiji je umrla prostovoljka) ni terjal smrtnih žrtev, niti resnejših poškodb, domovi so ostali celi, po zaslugi gasilcev, ki so prihiteli z vseh koncev, vojske, civilne zaščite in ostalih pa so požar ukrotili. Vsa čast. Kraševci so hvaležni in so to izdatno pokazali. A vendar po vsaki katastrofi, ko nevarnost mine, pride dan potem. In vprašanje, kako naprej. Tudi za turizem, ki s pohodništvom, kolesarstvom, konjeništvom stavi prav na zeleno - na to, torej, česar po požaru marsikje več ni. Da je treba kljub temu aktivno pritegniti obiskovalce, ki v zadnjih letih prihajajo bolj množično, je smiselna in pravilna odločitev, nenazadnje dreves ni več, so pa bogata dediščina prve svetovne vojne, dobre gostilne, prijazni domačini. Ekstremne razmere pa očitno porodijo ekstremne domislice. Med vsemi možnostmi, kako povabiti turiste, pa so si v zavodu Turizem Kras izmislili slogan - Blišč pogorišč. Kako, prosim? Se hecate? Očitno ne. Slogan je izbran premišljeno, pravi direktorica, ki se ji seveda ne zdi sporen, ampak verjetno naravnost briljanten. “Blišč je v bistvu odsev kraškega kamna in zidov, ki so bili dolgo zaraščeni in so zdaj zaživeli,” meni. Morda se bo turistom celo zdel domiseln. Kraševcem, ki so imeli zublje pred hišami, pa ni do smeha. “Vsakič, ko grem iz hiše in vidim okoli sebe vse črno, me stisne pri srcu,” pravi domačinka. “Zaradi požara imam več deset tisoč evrov škode. Kje je tu blišč?” se sprašuje drugi. Verjetno nista edina. Kaj in za koga pravzaprav je torej ves ta blišč? In če smo zlobni: kakšna bo naslednja domislica? Pozdrav s poplav? Čas je za plaz?

No, poletje le ni bilo povsod tako črno. V Brdih so se recimo skregali zaradi - Nutelle. In poskrbeli za nekaj smeha. Saj ne, da bi bili privoščljivi, a prav blagodejno je videti, da imajo tudi uspešni težave. Pa čeprav le zaradi lešnikovo-čokoladnega namaza.


Preberite še


Najbolj brano