Tri za spomin, svobodo ... in smeh

Težko je, res, strašno težko je pod večer vstati, se posloviti od kavča, se odeti v pražnjo suknjo, si natakniti ta boljše čevlje in se odvleči do gledališča. Ampak je dobro. Tam doživimo, česar doma pred zaslonom ne moremo. Izkusimo in izvemo marsikaj, nabiramo tudi spomine, ob katerih se potem še dolgo in vsakič znova krohotamo ...

Osupljive so modrost, tankočutnost in daljnovidnost tako svetovne kakor domače dramatike, res! Nekateri smo že na volilni večer, ob zmagi Svobode (in - baje, upajmo - svobode) navdušenje brzdali z navajanjem štiri desetletja stare Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak, najprej gledališke, zatem filmske uspešnice. Tam stric Vanč po osvoboditvi leta '45 poduči Maleka: “Poslušaj, zdaj smo na prehodu, zdaj smo svobodni. V svobodi nikdar ne veš, kaj lahko in česa ne smeš. Če je diktatura, vsaj veš, kaj je prepovedano. Zato bodi previden ...” Le dve leti pozneje je Jančar igro Veliki briljantni valček postavil v umobolnico zelo zaprtega tipa, imenovano - zavod Svoboda osvobaja.

Stroga profesorica se je iz tretje vrste nagnila naprej ter nevzgojenega fanta, v katerem je zmotno videla enega svojih dijakov, pograbila za ramo. Ga potiskala nazaj na sedež: “A boš dal mir! Da mi takoj sedeš in utihneš!” Igralec je skušal nadaljevati svoj nastop ...

Gledališki ustvarjalci so nam oči odpirali in duše čistili tudi v sezoni, ki jemlje slovo. Primorskim bomo v nedeljo ploskali na podelitvi nagrad v koprskem teatru, seveda tudi dobitniku tantadruja za življenjsko delo. Njihovi uspehi redno polnijo čezmejno časopisno prilogo, prav tako poimenovano po Kosmačevem nesmrtnem norčku. V njej objavljamo tudi kratkočasne anekdote iz gledališkega sveta. Ne samo ustvarjalci, nekaj smo jih nabrali tudi mi, ki se že leta in desetletja tja hodimo bogatit ...

Morda še kdo drug pomni, kako smo se gimnazijci tistega pomladnega dne režali, še preden se je zares začela komedija o treh Bosancih, ki v Sloveniji morajo skozi špalir nestrpnosti in birokracije. Ena od profesoric, ta stroga, si je precej opravka dala z nemirnimi med nami. Že pred teatrom je pridigala, notri pa je napotke o spodobnem obnašanju krepila še z žuganjem. Naposled so luči zamrle, treba je bilo sesti. Začela se je predstava. V uvodnem prizoru je gledališki avditorij odigral vlogo kinodvorane: trije igralci so kot Mujo, Haso in Fata sedeli v prvi vrsti in skupaj z nami, gledalci, iz polmraka strmeli proti odru, na katerem se je zalesketalo filmsko platno. Že ob prvem kadru je igralec v svoji vlogi začel iz prve vrste bentiti čez prizor, režal se je in sočno preklinjal: “Ajd' marš u ...” Vzklika ni utegnil dokončati, kajti vsem v dvorani je bilo jasno, da že gledamo predstavo - razen strogi profesorici v tretji vrsti. Nagnila se je naprej ter nevzgojenega fanta, v katerem je zmotno videla enega svojih dijakov, pograbila za ramo. Ga potiskala nazaj na sedež: “A boš dal mir! Da mi takoj sedeš in utihneš!” Igralec je skušal nadaljevati svoj nastop, preplašeno je pogledoval v besno profesorico, ki je vanj sikala iz polmraka. Ni se predala, dokler ji ni pojasnil: “Ali ja sam glumac!” No, potem je bila pridna tudi ona ...

Leta pozneje smo, zdaj že študentje, v Ljubljani spremljali resno dramo. Dvorjani so v dolgih, težkih oblekah korakali sem ter tja po odru, se grebli za oblast, obračunavali drug z drugim, se mečevali in maščevali ... Potem pa je prišel tisti prizor. Veliko igralcev je v svojih vlogah zasedalo za dolgim omizjem. Na čelu je sedel družinski oče, dostojanstven velikaš. Ob njem je stala hči. Izpraznila je čašo. Obšla jo je slabost, dlan si je položila na čelo in, zastrupljena, oznanila: “Ah, umiram.” Tedaj naj bi njen oče - igrala ga je ena naših najbolj spoštovanih legend - planil s stola in jo prestregel med padcem, nakar bi mu izdihnila v naročju. Igralec, ne najdrobnejši med našimi, se je res odrinil, a se je stol pod njim v hipu razlomil in raztreščil, da je možakar hrupno zgrmel pod mizo. Njegova mlajša kolegica je kukala izpod dlani, stoje ob mizi potrpežljivo omedlevala, ponavljala “umiram, umiram”, medtem ko se je on še kar valjal po odru, se v oklepu razkošnega kostuma kot želva skušal postaviti na noge. Agonijo je pretrgala zavesa, ki je zagrnila oder. Po krajšem premoru so spet odkrili prizorišče: igralec je zdaj sedel na novem, že kar karikirano velikem, mogočnem, čvrstem stolu. Zadovoljno ga je potrepljal, se nasmehnil gledalcem in že ponavljal stavke, ki jim je sledila hčerkina zastrupitev. Ko je vnovič skočil, je najprej pomežiknil v dvorano, iz katere se je razlegel smeh, in tokrat uspešno prestregel hčer. Njena smrt ta večer resda ni bila tako tragična kot sicer - zato pa je bila tembolj nepozabna!

Bilo je pred nekaj poletji, pod milim nebom smo uživali v komediji. Hja, skušali uživati, kajti predstavo je kazila gledalka v prvi vrsti. Vseskozi se je krohotala in glasno komentirala dogajanje: “Tako mu povej, ja! Ha, dobro si ga! No, da vidimo, kaj boš pa ti zdaj rekel!” Občinstvo je začelo godrnjati in tudi igralce je motilo. Vse dokler se eden od njih ni znašel. Na lepem je začel v igro vključevati nadležno gledalko. Svoje replike je podaljševal z: “A je tako, gospa?!” Obrnil se je k soigralcu in pribil: “Evo, tako ti povem, in tudi gospa se bo strinjala ... No, da vidimo, kaj boš zdaj rekel! A ne, gospa!” Verjeli ali ne, gospa se je hitro umirila in komedijo so lahko nadaljevali brez nje.

Kakor je zapisal Levstik v Krpanu: “To velja, da bi se zapomnilo.” Kar te najbolj ovira in moti, vključi v svoj repertoar, posvoji - ne samo v gledališču.  


Preberite še


Najbolj brano