Igralec te objame in poljubi, nekdo zraven kihne
V prepolni, razprodani dvorani čakate na začetek predstave, živahno kramljate, tu in tam kdo kihne ali zakašlja. Šum potihne, ko pred vas prikoraka igralec. En sam. Marko Mandić v posebni, že skoraj desetletje živi monodrami MandićStroj v divjem kalejdoskopu prepleta drobce iz 38 sila raznolikih vlog, ki jih je ustvaril v letih 1998-2010. Smeje se in kriči, se veseli in jezi, upa in obupuje, zaganja se v občinstvo, tu in tam koga potegne k sebi, gledalki ali gledalcu dodeli vlogo, včasih soigralca poišče kar med sedišči, poklekne k tebi, se ti nasloni na koleno, prosjači te, se po stegnu vzpenja proti obrazu, strmi vate, vseskozi žebra svoj monolog, ves preznojen že zdrvi na drugo stran dvorane, tistega poljubi, objame, iz njega šprica strast, ljudstvo se smeje, nekdo spet kihne …
Prizori, med katerimi še nedavno ni nihče pobegnil iz gledališča, nam danes vlivajo vsaj nekaj tesnobe, koga že z opisom utegnejo pahniti v paniko. Kako bi ga ne, ko pa se nam še Mlakarjev koncert, tradicionalno omejen na 60 obiskovalcev, na lepem zdi kakor stadionski spektakel! Tudi v hramih kulture moramo nositi maske, stati in sedeti narazen, biti oprezni, kajti vsak je sumljiv, nikomur ne gre zaupati. Ampak praksa je tu zato, da se loči od teorije: ob prihodu na prizorišče se mnogi kajpada najprej objamejo, poljubijo, poklepetajo iz oči v oči, nakar jih osebje pospremi do stolov, razpostavljenih do centimetra natančno. Zadnjič je vestna punca za vsakim govorcem skrbno razkužila tako mikrofon kakor pult, na koncu pa so šli vsi skupaj za šank v bife zraven.
Tudi naša vlada bi morala prisluhniti protestnikom in podpreti kulturo, pa četudi je ta zoprno svobodnjaška in povezovalna.
Še in še je nesmislov in protislovij. Na ključne je zadnjič na nacionalki opozoril glasbenik in gledališki režiser Jure Novak: 150 gostov je dobrodošlih na vrtu lokala, a čim se mednje postavi kitarist ali pevka, je to že dogodek - nevaren dogodek! Kultura v teh razmerah pospešeno crkuje, opozarjajo in politiko pozivajo, naj zaščiti tisto, kar kot temeljno za naš narod tako rada vlači po ustih na proslavah. Britanska vlada je kulturnim ustanovam, potem ko jo je 1500 glasbenikov pozvalo, naj koncertno industrijo reši pred propadom, namenila milijardo in pol funtov. Tudi naša bi morala prisluhniti protestnikom in podpreti kulturo, pa četudi je ta zoprno svobodnjaška in povezovalna. Ampak ne, še tako kulturni protestniki naletijo le na molk ali žalitve. In nesmisle - državna sekretarka je navrgla, da so z lepljenjem listov na šipe ministrstva uničevali “našo kulturno imovino”. Prvič: iz lista papirja in lahko odstranljivega lepilnega traku ne moreš sestaviti molotovke. In drugič: šipe na ministrstvu niso ena od Plečnikovih mojstrovin (je pa res, da zanje očitno bolje skrbimo).
Treba je slišati: od tega, kar ustvarjajo čudni umetniki, živijo tudi mnogi drugi, ki poganjajo veliko mašinerijo. Pa tudi čudni umetniki za pošteno opravljeno delo morajo dobiti pošteno plačilo. Ne, vse ne more preživeti na spletu in ne more biti vse zastonj. Vsake toliko si je treba prebrati Cankarjev dobri stari članek Zastonjkarji. Prvi med našimi pisatelji se je v dobrodelne namene večkrat odrekel honorarju in revnim je velikodušno razdajal denar, a odločno je nasprotoval brezplačnemu intelektualnemu delu. Ko ga je nekdo v pismu zasul s hvalo, kakršne pisatelj še ni bil slišal, na koncu pa ga povabil, naj napiše kaj lepega “za dober namen”, se je Cankar ujezil: dobrotnik brezplačnih uslug gotovo ni iskal v papirnici, tiskarni in knjigoveznici. Besede, v Ljubljanskem zvonu objavljene pred 103 leti, zvenijo strašno sodobno: “Po šegah svoje in mnogotere prejšnje dobe je ravnal dobrotnik, ko je smatral umetnikovo delo za golo potrato časa, za otroško igračkanje, ki se podá resnim ljudem le ob posebno veselih urah, ob praznikih, godovih in svatbah ter je zatorej očitno znamenje neresnega, izgubljenega, za vsako pametno reč nesposobnega človeka, če se ukvarja z umetnostjo noč in dan, od konca do kraja, in se ne zmeni za nobeno koristno opravilo.” Še hujši od zasmehovalcev umetnosti, poudari Cankar, pa je, kdor je svoje delo pripravljen razdajati zastonj: “Tako ravnanje nikakor ni osebna stvar zastonjkarja. Z njim pohujšuje dobrotnike ter jim daje potuho v njih nazorih o umetnosti in umetnikih. Obenem pa tudi škoduje resničnim umetnikom, ker spravlja njih pošteno delo ob tržno ceno.”
Naši umetniki zdaj dokazujejo, da še zdaleč niso zajedalci, ampak da na trgu tudi sami nemalo prispevajo k domačemu gospodarstvu - tvegano početje, saj s tem že stopajo v območje somraka Romane Tomc in Modrijanov. Vsekakor pa je treba udariti po mizi in povedati: ne, ni prav, da se najdejo milijoni za nakup zanič mask, ne pa tudi za kulturo. (Pa bognedaj da bi maske našim gledališčnikom rihtal Počivalšek!)