Vsi smo na isti ladji

Zbudim se s svetlobo z dvoriščnega okna. Močna kava. Tuš. Zobje. Brada. Najlepša obleka. Nekaj parfuma za vrat. Čudoviti čevlji. Poljub za partnerja, adijo in ... sedem za jedilno mizo.

Ja, sodim med tiste priviligirane, ki imajo, tudi ko svet stoji, službo. Delam od doma. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki imajo dom. Ogrevano stanovanje. Poln hladilnik. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki niso lačni. Do prve trgovine imam 50 metrov. Založena je. Ničesar ne manjka. Tudi trgovke so, postrežejo. Hrano si lahko kupim. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki imajo dovolj sredstev za normalno življenje. Imam maske. In rokavice. Ker so mi jih priskrbeli prijatelji. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki imajo socialni krog podpornih oseb. Ki imajo dovolj, da lahko pomagajo. Ko se vrnem, si umijem roke. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki imajo vedno na voljo neomejene količine čiste pitne vode. Imam kopalnico. Z wc-školjko in pralnim strojem. Kuhinjo z umivalnikom, štedilnikom in pomivalnim strojem. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki imajo dostop do vseh sredstev za vzdrževanje higiene. Do elektrike. Imam mobitel in prenosnik. In nemoten dostop do interneta. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki lahko novice spremljajo in preverjajo, kadarkoli. Imam visoko izobrazbo. Ja, sodim med tiste priviligirane, ki so se lahko brezplačno šolali. Od osnovne šole do fakultete. Brez šolnin in kreditov, ki bi jih moral odplačevati desetletja. Z vso birokacijo opravim prek domačega računalnika. In ko se naveličam dela, sedem pred TV, priklopim Netflix, brskam po družbenih omrežjih, vzamem kaj s knjižne police, ali pa stopim do okna in uprem pogled na notranje dvorišče. In vidim sebi podobne. Posedati na balkonih. Razkopavati zemljo v domači gredi. Loviti sončne žarke z nadstreškov. Zalivati rože. Obračati meso na žaru. Še nikoli kot zdaj nisem tako jasno videl, na kako priviligiran kos zemlje sem rojen. Kako priviligirano mesto v družbi me je doletelo. Nekdo je izboril ta mir. Nekdo je izboril delavske in socialne pravice. Izgradil socialni, pravni, zdravstveni sistem. Naredil infrastrukturo. Ceste. Vodovod. Kanalizacijo. Elektriko. Telekomunikacije. Zgradil šole. Dvignil gledališča, kinematografe, opere, muzeje in galerije. Športna prizorišča. RTV. Nekdo zdaj dela, da lahko jaz živim skoraj nemoteno. Nikoli kot zdaj nisem imel priložnosti in časa tako prvoosebno ozavestiti vseh privilegijev, ki so mi dani, ne da bi mi bilo za to treba pretirano migati.

Nikoli kot zdaj ni bilo priložnosti in časa tako prvoosebno ozavestiti vseh privilegijev, ki so nam dani, ne da bi nam bilo za to treba pretirano migati.

Nič ni samoumevno. Nimajo vsi teh privilegijev. Mnogi se s pandemijo spopadajo brez strehe nad glavo, brez vode, elektrike, zdravstvenega sistema, brez socialne varnosti, brezpravno, brez dostopa do interneta, brez bližnjih. Anonimi iz favel Ria. Ljudje pred pragom Evrope. Romi na Dolenjskem. Prosilci za azil v Ljubljani. Stari v domovih upokojencev. Brezposelna soseda. Upokojeni kronično bolni znanec, ki ne sme ven. Tudi če bi lahko, nima dovolj. Mama samohranilka, znanka, ujeta v stanovanju z možem, ki jo tepe. Transspolna oseba, ki ne more na terapijo in je prisiljena živeti na nekaj kvadratih z bratom, ki jo žali in ponižuje. Prijatelj, ki je moral zapreti posel, in ne bo zmogel odplačevati kreditov. Kmet, ki mu je zmrzal požgala upanje. Prekarni. Prijatelji, stisnjeni na socialni rob. Hudo bolni, ki bodo na pomembno operacijo čakali še dlje. Zato so rezultati zdravljenja negotovi. Soljudje v finančni stiski. Osamljeni. Sami. Tesnobni. Prestrašeni.

Vsi smo na isti ladji. Nekateri v prvem razredu, z neposrednim dostopom do reševalnih čolnov. Drugi v ekonomskem razredu, z rešilnimi jopiči in lepo verjetnostjo, da bo prostor na reševalnem splavu. Nekateri so v podpalubju. Tja smo jih zaklenili. Ne dovolimo jim gor. Če se bo ladja potapljala, jim ni pomoči. Svet stoji. Zato lahko ozavestimo privilegije. Presprašujemo ustvarjene sisteme. Analiziramo ustaljene vzorce. Podvomimo v samoumevnosti. Odpravimo strukturne napake. Udejanjimo filozofijo: na nikogar ne bomo pozabili. Marsikatera nemogoča rešitev je zdaj realnost. Normale, kot je bila pred covidom-19, ne bo več, pravijo. In morda je to lahko tudi dobro.

---

---