Cesar je nag

Če lahko kaj pri svojih šestinštiridesetih letih z gotovostjo trdim, je, da sveta, ki me obdaja, ne razumem. In z vsakim kolobarjem, ki ga dodam okoli trebuha, se to nerazumevanje poglablja.

Začnimo z razsvetljenskimi ideali. Z dognanjem civilizacije, da se lahko človek z znanjem osvobodi nevednosti, zmot, praznoverja, dogem in preostalih spon, ki nas drže v temi. Razum, izobrazba, znanost. Svoboda, človekove pravice, bratstvo. Strpnost. Sekularizem. Humus, na katerem naj novi, osrediščeni, samostojni, suvereni človek gradi civilizacijo sožitja, spoštovanja in blagostanja. Ta duh, ki sicer fragmentarno spremlja našo civilizacijo vsaj od antike, nas je spravil do časov, ko lahko v nekaj dnevih absorbiramo toliko informacij, kolikor so jih naši predniki vse življenje. To bi moralo zadostovati za postopno bledenje vraževerja, magičnih živil, čudežnih zdravil, nigerijskih prevar, mrežnih marketingov, piramidnih prodaj, osupljivih topšopov, strašljivih verižnih statusov na facebooku in ostalega mazaštva. In vendar se zdi, da je čas lažnih novic in teorij zarot šele vzcvetel. Tehnologija omogoča, da smo z googlom vsi enake zdravstvene avtoritete kot zdravnica, ki se mora samo za to, da lahko samostojno dela, izobraževati vsaj 22 let. 22 let! Za širjenje praznoverja še nikoli ni bilo tako zlatega obdobja. Danes lahko z nekaj kliki in privlačnimi frazami za vodotesno prodamo še najredkeje tkano cedilo. In to globalno.

Za širjenje praznoverja še nikoli ni bilo tako zlatega obdobja. Danes lahko z nekaj kliki in privlačnimi frazami za vodotesno prodamo še najredkeje tkano cedilo. In to globalno.

Naprej. Starši, stari starši, širši socialni krog, šola in cerkev, vsi so me vzgajali in učili, da je sovraštvo slabo. Večino svojega odraslega življenja sem preživel v prepričanju, da lahko izražanje sovraštva vodi v njegovo spodbujanje. Zato se ga je dobro vzdržati. Ga analizirati, dekonstruirati in prevajati v bolj konstruktivne načine koriščenja svobode govora. Ne govori grdo. Ne zmerjaj. Ne ponižuj. Ne razčlovečuj. Ne preklinjaj. Ne opravljaj. Ne laži. Ne širi laži. Ne sej sovraštva. Ne kregaj se. In še kar je takih omejitev svobode govora, ki smo si jih kot civilizacija samopredpisali. Da bi se izognili travmam in samouničenju. Ki so po logiki stvari nastopili vsakič, ko smo sovraštvo in njegove derivate spustili z vajeti. V tem dolgotrajnem in mukotrpnem procesu vseživljenjske vzgoje in izobraževanja so me opremili z orodji za premoščanje, kanaliziranje, nadomeščanje potrebe po izražanju sovraštva. Razmislek, refleksija, komunikacija, dihanje, šport in če ne zaleže, kričanje v gozdu ali šilce žganega za pomiritev. Vse prej kot reproduciranje sovraštva. Danes? Popolna, neomejena svoboda govora, vključno s sovražnim govorom, ima v naši družbi resne privržence. Tudi v intelektualnem svetu. Danes izbruhi zmerjanja in razčlovečanja drugega na tviterju izpod prstov intelektualcev ne čudijo več nikogar. Postali so norma za svobodo govora. Nebrzdano poniževanje drugega ustavni razsvetljenski ideal. Stara šola nedopustnosti sovražnega govora, na katerem naj temelji sožitje v miru, pa zoprna malomeščanska dobrohotnost.

Nelogičnosti je nešteto. Religije, katerih svete knjige narekujejo ljubi svojega bližnjega, so v prevladujočih delih svojih institucionalnih različic postale globalni inkubatorji prizadevanj proti človekovim pravicam izbranih manjšin. Sekularizem, nastal iz stoletnih bolečih izkušenj mešanja sakralnih in profanih oblasti, je zdaj zlo. Kritika zmot verskih institucij, religiofobija. Javni uslužbenci (seveda ne vsi) na oknih upravnih enot, na ministrstvih, na občinah, ki so tam, da služijo prebivalcem, so postali naš strah in trepet. Na soočanja z njimi se pripravljamo z goro dokumentov, da bi potem izvedeli, česa se žal ne da urediti. Namesto da bi nam pomagali. Za to so tam. Politiki, ki že desetletja živijo od davkoplačevalskega denarja, izčrpavanja državnega proračuna krivijo nevladne organizacije. Civilna družba, sodstvo, mediji, stebri med varuhi demokracije, so postali moteči ... Ne razumem sveta. Ne razumem. Razumem pa otroka, ko reče: cesar je nag.


Preberite še


Najbolj brano