Zeleno in modro

Z barvami je tako, da ima vsaka nešteto odtenkov. In če jih ima siva menda petdeset, jih imata vsaj toliko in morda še več tudi zelena in modra, barvi, ki naj bi pomenili preobrat našega ravnanja iz nevzdržnega v trajnostno.

Da je naše početje na planetu evidentno nevzdržno, zanikujejo zgolj še kljukci tipa Donald Racman Trump in pa njihovi posnemovalci. Teh se seveda tudi na posušeni in žal deloma tudi pogoreli strani Alp ne manjka. Če morda podnebnih sprememb ravno javno ne zanikujejo, pa prav gotovo svojih odločitev ne sprejemajo na način, da bi se na koncu tunela le pokazala luč. No, luč na koncu tunela se pravzaprav vidi že sedaj, le da je to vedno bolj luč vlaka, ki vozi naproti.

Zelene in/ali modre so pravzaprav lahko zgolj odločitve, ki zmanjšujejo ali vsaj ne povečujejo našega odtisa na planetu in nebesnem svodu nad njim. Vse ostalo je zgolj pretvarjanje.

Neizpodbitno dejstvo je, da bi se morala v zvezi z našim bivanjem in delovanjem prav vsaka odločitev, vse od tistih na lokalni do tistih na nacionalni in mednarodni ravni, sprejemati v luči prilagajanja podnebnim spremembam in zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Tako nekako je zapisal britanski strokovnjak za podnebne spremembe in okoljski aktivist McGuire ob letošnjih vročinskih rekordih in zmehčanih letaliških stezah na britanskem otočju ter ob ugotovitvi, da vstopa Združeno kraljestvo v vročo prihodnost popolnoma nepripravljeno. Sam bi zapisanemu vsekakor dodal še to, da bi morali vse omenjene odločitve sprejemati tudi v luči ohranjanja biotske raznolikosti. Kriza v zvezi z upadanjem slednje ni namreč nič manjša od podnebne, je pa res, da je za slehernika ta trenutek morda manj opazna.

A če pomislimo zgolj na opraševalce in njihovo vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti, si lahko hitro naslikamo posledice pustošenja po naravnih ekosistemih in neprestanega prilagajanja okolja našim neskončnim “potrebam”. Eno takih prilagajanj je bilo po svoje tudi nedavno asfaltiranje ceste v dolino Vrata, od Mojstrane do Aljaževega doma. Projekt umiritve prometa v dolino, ki je del Triglavskega narodnega parka, je sicer res predvideval asfalt, vendar ob tem tudi prenos upravljanja ceste na občino, ta naj bi nato uredila parkirišča, postavila zapornico ter vzpostavila obveščanje o zasedenosti parkirišč v dolini. No, država je cesto asfaltirala, o prenosu upravljanja pa menda noče niti slišati, saj da je cesta državnega pomena.

Morda res, a domačinom in naravi se zaradi izostanka ostalih načrtovanih ukrepov pošteno “trže”. In medtem ko bi bilo prav in smiselno, da se ljudje v to prelepo dolino odpravijo peš ali z javnim prevozom, je asfalt prepričal še več “ljubiteljev” narave, da se vanjo zapeljejo kar z lastnim avtomobilom, motorjem in kar je še takih in podobnih generatorjev ropota in izpušnih plinov. Kako gre to vštric z ohranjanjem pristnosti območja nacionalnega parka (ta je še veliko bolj nacionalno pomemben kot cesta), zelenim prebojem, slavnim butičnim turizmom in še čem, sicer ne vem, mi je pa ob tem prišla na misel naša cesta po dolini Dragonje. Tudi ta je v večjem delu še makadamska in tudi v tem primeru se občasno, recimo pred volitvami, pojavljajo razmišljanja o njenem asfaltiranju. Slednje bi sicer nedvomno odneslo prah in tečno redno vzdrževanje sedanjega makadamskega vozišča, bi pa zagotovo prineslo bistveno več prometa, večje hitrosti, več hrupa in manj miru, nenazadnje tudi za tiste, ki se v dolini trudijo s kmetijstvom. Posebej zabavno bi bilo najbrž poleti, ko bi cesta zagotovo postala eden tistih obvozov, ki jih raznorazne navigacije najdejo ob iskanju najhitrejše poti od doma do morja in nazaj. Skratka, nič kaj zeleno in še manj butično.

Če se vrnemo k izjavi, ki jo je zapisal McGuire, moramo seveda ugotoviti, da Britanci, Škoti, Irci in kar je še Elizabetinih otočanov nikakor niso edini nepripravljeni na dolga vroča poletja in mile, a zelo (pre)mokre zime. Zgornji zapis o tem, kako bi morali usmerjati sprejemanje odločitev, si lahko na steno pisarne obesi tudi prav vsak od 212 županov na osvobojeni strani Alp, pa vsi ministri, sekretarji, vodje direktoratov in sektorjev, odgovorni v gospodarskih in obrtnih zbornicah in kar je še takih in drugačnih lokalnih, nacionalnih in sektorskih odločevalcev. No, napis bi zagotovo prišel prav tudi v naših domovih, a škarje in platno, ali bolje čopič in platno imajo nedvomno v rokah prej omenjeni. Ali bo zeleno in modro obarvana prihodnost res zelena in modra, je v največji meri odvisno od njihovih odločitev. Aktualno barvanje zemeljskega plina in jedrske energije ter pretvarjanje, da nam bosta omogočila zeleni preboj, ne bo ustavilo taljenja ledenih pokrovov na vrhu severne in južne poloble in sibirskega permafrosta, ali če se premaknemo bliže domu, obdržalo ledenika na Marmoladi. Da ponovnega zagona rudarjenja premoga in termoelektrarn niti ne omenjamo.

In če smo že pri rudarjenju, tudi tisto po oceanskem dnu, ki se zadnje čase prodaja kot modro gospodarstvo, ne bo pripomoglo k ohranitvi morij in oceanov. Tako kot niso nič kaj modri umetni podvodni grebeni in otoki ali navtični turizem, pa naj bo ta v obliki množic na križarkah in izkoriščevalcev soljudi na mega jahtah ali tistih na običajnih turističnih plovilih. Zelene in/ali modre so pravzaprav lahko zgolj odločitve, ki zmanjšujejo ali vsaj ne povečujejo našega odtisa na planetu in nebesnem svodu nad njim. Vse ostalo je zgolj pretvarjanje. Tako kot Pirkovičev Utrip, ki sem ga nedavno po nemarnem gledal. V tem primeru pretvarjanje, da gre za novinarstvo. No, planetarno podnebje se očitno nič več ne pretvarja. Če nekoliko parafraziram prvega predsednika dežele na osamosvojeni strani Alp, bi v zvezi s podnebnim dogajanjem, torkovemu dežju navkljub, lahko rekli nekako takole: “Sanje žal danes niso več dovoljene, jutri bo še en vroč dan in prihodnje leto zelo verjetno še eno zelo vroče, sušno in vnetljivo poletje.”


Preberite še


Najbolj brano