Varujmo morje

Varujmo morje. Tako pravi tabla, ki so jo obnovili ob zaključku slovenskega predsedovanja Jadransko Ionski pobudi in ki bo na šestih točkah mimoidoče opozarjala na pomen varovanja in ohranjanja obalnega in morskega ekosistema. Vsekakor hvalevredno dejanje, ki je od mrtvih obudilo table, ki so bile v svoji prvotni izvedbi postavljene že pred mnogimi, mnogimi leti. Kdaj natančno, ne vem, kakšen je bil učinek tega dobronamernega sporočila, bi pa najbrž tudi težko izmerili. Vsekakor so od takrat bolj kot ne samevale in izgubljale bitko z vremenskimi pojavi, vandalizmom in še čem. Pravzaprav bi lahko rekli, da so delile usodo prav tistih voda in morja, na katerih varovanje so opozarjale. Razlika je le v tem, da je človek tista “naravna” sila, s katero vode in morja izgubljajo bitko za bitko. Meter za metrom se naravno obrežje umika betonu, pristaniščem, marinam, valobranom, plažam, obmorskim “parkom”, kakršnega bodo v kratkem slavnostno odpirali v Kopru.

Podvodni travniki v Koprskem ali Piranskem zalivu uspevajo le do kakšnih petih metrov globine. Globlje jih najdemo le na območjih, kjer so posledice človekove prisotnosti (pomorski promet, izpusti, gradbena dela) manj izrazite. Tudi alge in kamene korale marsikje izgubljajo bitko s sidranjem in z vsakodnevnim “dežjem” delcev, ki jih iz sedimenta ponovno dvigujejo plovila, izpusti, neprimerni posegi. Pravzaprav bi si težko omislil boljše izhodišče ali iztočnico za tokratno bučanje. “Raggion di più” bi rekli sosedje, ali “še posebej” rečemo mi (no, vedno več jih žal reče “še posebaj”), ob številnih okoljskih dneh, ki se vrstijo v maju in juniju. Od tistega, namenjenega podnebnim spremembam, in današnjega evropskega dneva Natura 2000, preko jutrišnjega mednarodnega dneva biotske raznovrstnosti in do svetovnega dneva okolja, ki ga obeležujemo v začetku junija.

Meter za metrom se naravno obrežje umika betonu, pristaniščem, marinam, valobranom, plažam, obmorskim “parkom”, kakršnega bodo v kratkem slavnostno odpirali v Kopru.

Vsi ti dnevi naj bi nas, tako kot table ob vsakem mimohodu, iz leta v leto pozivali k premisleku o ustreznosti naših okoljskih ravnanj. Tistih minulih in onih načrtovanih. Minula ravnanja so sicer res stvar preteklosti, a so lahko tudi nenadomestljiva učna ura za prihodnja ravnanja. Za tista ravnanja, ki jih pravkar zapisujemo v občinske prostorske načrte in prvič tudi v pomorski prostorski plan. In kar nekaj stvari, ki jih pišemo v omenjene načrte, nedvomno potrjuje, da se iz minulih ravnanj pravzaprav nismo ničesar naučili. In ne le iz minulih ravnanj. Zgolj po diagonali smo očitno prebrali tudi vse dokumente, ki govorijo o nujnosti radikalnih sprememb razmišljanja in načrtovanja bodočnosti. Ki govorijo o nujnem odločnem rezu z dosedanjim potratnim ravnanjem z naravnimi viri. Tudi z morskim ekosistemom. Ki govorijo o varovanju tridesetih odstotkov evropskih morij in o strogem varovanju desetih od omenjenih tridesetih. Seveda vsaka država zaradi takšnih in drugačnih vzrokov tega ne bo mogla doseči, je pa prav, da naredi kolikor je le mogoče. Da neha iskati izgovore v turističnih in ne vem kakšnih atrakcijah. Da se končno odpove urbanizaciji vsakega “praznega” (beri naravnega) koščka obale, tako kot to ravnokar počne izolska občina z območjem pod Belvederjem, kamor bi na rob zavarovanega območja rada spravila glamping, garažno hišo in še vzpenjačo. Seveda se stvar prodaja kot zelena, naravi prijazna in mobilno trajnostna, a dejansko ni nič od tega. Samo pobarvana je v zeleno.

Tako kot je zgolj in samo zelena tudi trava na novi Semedelski rivieri. Dejansko pa je daleč od narave in še dlje od živega podvodnega travnika, z leščurji, spužvami, ribami, raki in še čem, ki je ostal za vedno zasut pod zeleno trato in bleščeče belim prodcem. Podobni približki jadranskih plaž se podijo tudi po glavah načrtovalcev razvoja turistične infrastrukture v Izoli in Piranu. “Senza andare in là, la Dalmazia è qua”, bi lahko rekli, če parafraziramo nekdaj zelo vzmetenega Adriana Celentana. Vsaj eno tako plažo s prodcem in en otok, četudi čisto majhen, v vsak slovenski zaliv in je stvar rešena. Težav z dovoljenji gotovo ne bo. Posebej ne, če bodo poslanke, poslanci, ministrice in ministri stranke upokojenega mlahavega centra, vključno z našim, primorske gore suhim listjem, še naprej brezpogojno podpirali Janezovo “combricolo”. Andrej, minister za okoljsko optimizacijo, nevladne organizacije ter gradnjo na vodnih in priobalnih zemljiščih, bo že poskrbel, da bo vse teklo gladko. Potem ko je v dobršni meri iz postopkov izključil civilno družbo in nevladne organizacije, je ravnokar prišel z novo “pravo idejo”, kako zmanjšati birokratske ovire pri pridobivanju okoljevarstvenega dovoljenja. Predlaga namreč, da bi ga ne izdajala le Agencija RS za okolje in ministrstvo, pač pa tudi pooblaščeni zunanji izvajalci. Glede na to, da so ti na trgu in torej v veliki meri odvisni od investitorjev, si lahko živo predstavljamo, kolikokrat bi bilo okoljevarstveno dovoljenje zavrnjeno.

No, če bi se izkazalo, da je ta “birokratska ovira” še vedno previsoka, bi veljalo v smislu debirokratizacije razmisliti o tem, da bi si okoljevarstveno in zakaj ne, morda tudi gradbeno ali vodno dovoljenje investitor izdal kar sam. To bi lahko bil en tak okoljski “kilometer nič”.

No, če bi se izkazalo, da je ta “birokratska ovira” še vedno previsoka, bi veljalo v smislu debirokratizacije razmisliti o tem, da bi si okoljevarstveno in zakaj ne, morda tudi gradbeno ali vodno dovoljenje investitor izdal kar sam. To bi lahko bil en tak okoljski “kilometer nič”. V istem poslovnem prostoru narišeš načrt, si izdaš ustrezno dovoljenje in se smelo odpraviš na morsko obrežje ter z vizionarskim pogledom, zazrtim v svetlo bodočnost, polno trajnosti, zelenih in modrih koridorjev, poiščeš lokacijo za nov otok, zakoličiš nov valobran, morda dolgo pozabljeno marino ali nove komunalne priveze in zakaj ne, novo plažo z bleščeče belim prodcem ali kar je pač še takih razvojnih zamisli. Na koncu, a ne ker bi bilo najmanj pomembno, na morsko obrežje namestiš obnovljeno tablo Varujmo morje.


Preberite še


Najbolj brano