Štirje letni časi

Ne, ne gre za znamenito vzhajano testo okrogle oblike, obloženo s “šalšo” in mocarelo ter z dodano šunko, olivami, gobami in artičoki, ki sliši na ime pica štirje letni časi. No, pica seveda ne sliši, natakar ali natakarica pač in če korektno opravljata svoje poslanstvo in imajo poleg tega v lokalu pravo krušno peč, bodo štirje letni časi na vaši mizi prej kot uspete prebrati Janezove čivke minulega tedna. Da o prebiranju tedenskega svežnja proti-, po- in ob-epidemičnih ukrepov niti ne govorimo, saj bodo v tem času že zaprli kuhinjo in vas nagnali iz lokala. Kakorkoli. Nimam nikakršnega namena spuščati se v vladno (ne)obvladovanje epidemije, a si ne morem kaj, da se ne bi obregnil ob enega zadnjih Kacinovih flopov. Pravzaprav vladnih flopov, saj je strokovnjak za ženske v oboroženih silah Jelko nenazadnje državni sekretar in nacionalni koordinator za logistični del akcije množičnega cepljenja zoper covid-19.

Jaki koordinator! Dolge vrste za tretji, poživitveni odmerek cepiva pred cepilnimi mesti precej nazorno kažejo na njegovo porazno koordiniranje. Njegovo oštevanje zdravstvenih domov pa prav tako nazorno kaže na nesprejemljivo aroganten, nesramen in ponižujoč odnos vlade do ljudstva. V tem primeru celo do tistih, ki iz dneva v dan za silo krpajo neuspešno vladno koordinacijo cepljenja. Morda pa Jelko množično cepljenje razume tako, da morajo biti pred cepilnimi mesti množice ljudi. Kdo bi vedel. No, kakor zapisano, ni nobene potrebe, da bi se tokratno bučanje ukvarjalo s cepljenjem in epidemijo. Številke so dovolj zgovorne in tako zelo bučijo, da bi z lahkoto preglasile hrup preleta letal, s katerim smo v lanskem letu prepotentno in lahkomiselno obeležili konec epidemije. Malo morgen!

Težave imamo zaradi tako opevanega “evropskega načina življenja”. Ta je tisti, ki poganja podnebne spremembe in upadanje biotske raznovrstnosti, da o revščini in lakoti niti ne govorimo. Ta je tisti, ki nam spreminja letne čase.

No, nazaj k naslovnim štirim letnim časom, ki se, kot že zapisano, ne nanašajo na pico, pač pa na izjemno domiselno potezo mladih glasbenikov, združenih v projektu The Uncertain Four Seasons, ali po naše, negotovi štirje letni časi. In ker so glasbeniki, je jasno, da se v projektu ukvarjajo s štirimi Vivaldijevimi violinskimi koncerti, posvečenimi letnim časom in izražanju človekovega doživljanja in sožitja z naravo. Ta izjemna Vivaldijeva skladba, ki je izšla v prvi polovici osemnajstega stoletja, temelji na naravnih zvočnih pojavih oziroma na oblikovanju glasbene govorice na način, da bi se ta nekako približala govorici narave. Narave iz začetka osemnajstega stoletja. No, ob podnebni konferenci, ki pravkar poteka v Glasgowu, mladi glasbeniki z vseh koncev sveta na spletu predstavljajo svoje različice Vivaldijevih Štirih letnih časov. Različice, ki upoštevajo podnebne spremembe in ki so jih ustvarili s pomočjo klimatologov, muzikologov in umetne inteligence. Delo skladatelja so predrugačili tako, kot da bi ga mojster napisal leta 2050. Napisali in zaigrali so, kako bo zvenel planet Zemlja leta 2050, v kolikor se svetovni voditelji ne bodo dogovorili o takojšnjih, odločnih in konkretnih ukrepih za odpravljanje vzrokov podnebnih sprememb in pravzaprav tudi vzrokov za upadanje biotske raznovrstnosti. V kolikor bodo, kakor bi rekla Greta, nadaljevali s svojim bla, bla, bla.

Nadaljevanje blablalajanja bo namreč letne čase nedvomno pripeljalo do neprepoznavnosti. Tako kot so malodane neprepoznavni tisti Vivaldijevi v izvedbi Slovenskega mladinskega orkestra in drugih orkestrov, izvajalcev Negotovih štirih letnih časov. Tako zelo negotovih, da je vprašanje, ali bodo sploh štirje, ali bomo brez jeseni, ali bomo morda imeli zgolj dva - v enem bo lilo kot iz škafa in bomo stali v vodi do kolen ali celo do pasu, v drugem pa ne bo vode niti za bevando. Blablablajanje in prekrivanje sedanjih praks z zeleno ali modro barvo nas gotovo ne bo pripeljalo daleč, pač pa bo še dlje od napovedanega zapeljalo podnebne spremembe. Škotski Glasgow, kjer se o nujnih ukrepih pogovarjajo voditelji malodane vseh držav sveta, bo nedvomno prelomen. Bodisi zato, ker bodo sprejete konkretne in časovno določene zaveze, ki bodo omogočile, da bodo letni časi vsaj za spoznanje podobni Vivaldijevim, bodisi zato, ker bo to še ena izgubljena priložnost. Težava je v tem, da je to morda zadnja.

Globalni procesi dogovarjanja gredo preprosto prepočasi, da bi si lahko obetali še eno možnost, še en Pariz ali še en Glasgow. Da kljukcev, kot sta Trumpov Donald in njegov brazilski klon Bolsonaro, ali celo naš lokalni posebnež Grimsov Branko, niti ne omenjam. Sicer pa ni vse na globalni ravni. Ta je seveda pomembna, a je konec koncev tudi seštevek lokalnih ravni. Zato je tudi v tem primeru še kako vmesna tista o globalnem razmišljanju in lokalnem delovanju. Nekdo je nekoč tudi izjavil, da je varstvo okolja prepomembno, da bi ga prepustili državi. In enako velja za ohranjanje narave.

V Ankaranu so to vzeli zares in velik del občine zavarovali z odlokom o krajinskem parku Debeli rtič. In ne samo to, tudi v občinskem prostorskem načrtu so dali prednost varovanju okolja in ohranjanju narave. Žal tako očitnih teženj po spremembi smeri razvoja in razmišljanja v ostalih istrskih občinah ni opaziti. Bolj kot ne se nadaljuje “business as usual”, tj. načrtovanje rasti vsega in za vsako ceno. Od plaž in krožišč, pomolov in terminalov do glempingov. Vsem podatkom, grafom in izjavam znanstvenikov navkljub. Morda pa kar drži to, kar pravi znani avstralski okoljski pravnik James Speth, da glavni ekološki problemi niso izgubljanje biotske raznovrstnosti, sesutje ekosistemov in klimatske spremembe, pač pa sebičnost, pohlep in apatija. Zato imamo težave. Težave imamo zaradi tako opevanega “evropskega načina življenja”, ali če želite, zahodnega načina življenja. Ta je tisti, ki poganja podnebne spremembe in upadanje biotske raznovrstnosti, da o revščini in lakoti niti ne govorimo. Ta je tisti, ki nam spreminja letne čase.


Preberite še


Najbolj brano