Slovenija na prostem
Če kaj, potem je ta hip najbolj znana virusna bolezen, covid-19, povzročila, da se marsikaj, kar se je še donedavna dogajalo skoraj izključno v zaprtih prostorih, torej “indoor”, začelo dogajati na prostem, “outdoor”.
Kino predstave so že ena taka zadeva. Potem ko je letni kino v Kopru utonil v pozabo in smo skoraj pozabili na Arrigoni in na piranski letni kino tik ob morju, se je kino na prostem kot feniks znova pojavil na programih poletnih prireditev. Menda celo v različici “drive in”, kjer film na velikem platnu gledaš kar iz avta. Tovrstni ogledi filmov so bili sicer bolj znani onkraj luže, v Združeni Donaldovi Ameriki, kjer je avtomobilnost bila in je še način življenja, avto pa malodane človekova pravica. No, tudi na domači strani Alp se s prilagajanjem avtomobilnosti ne šalimo. Krožišča in parkirišča rastejo kot gobe po dežju, načrtujejo se dodatni avtocestni pasovi, da bi bencinske črpalke zaprli ob nedeljah, pa tudi nikomur ne pade na pamet. Posebej ne v teh koronskih časih, ki javnemu prevozu nikakor niso naklonjeni.
Tako pa si lahko marsikdo ob gledanju različnih promocijskih posnetkov za takšno in drugačno aktivno preživljanje prostega časa misli, da je na vedno manj naši strani Alp dovoljeno vse. Tako kot v politiki oziroma pri politikih, pa naj bodo za zaprtimi vrati parlamenta ali na prostem, na terenu.
Kakorkoli, dogajanje na prostem, v naravi, je dokončno dobilo domovinsko pravico. Tudi na spletnih straneh, namenjenih obiskovalcem dežele na počitniški strani Alp, kjer so mu prilepili blagovno znamko Slovenia outdoor. Slovenija tudi sicer slovi kot dežela, kjer je narave na pretek in kjer je na prostem in še posebej v naravi dovoljeno marsikaj, kar kje drugje morda ni. No, tudi če v resnici ni dovoljeno, je možnost, da bo storilec zaradi tega obravnavan in celo preganjan, malodane zanemarljiva. Okoljskih inšpektorjev in naravovarstvenih nadzornikov je toliko, da bi jih brez težav uvrstili na rdeči seznam redkih in ogroženih javnih uslužbencev. Policajev je sicer precej več, a imajo v urbanem okolju na grbi toliko zadev, da jih na prostem, to je v naravi, bolj redko srečamo. Pa še Aleš “naj-ostanem-ali-grem” Hojs jih je ob petkih nagnal popisovati kolesarje in bralce ustave.
A to je že druga zgodba. Da o tem, kdo je za kaj pristojen, niti ne govorimo. In tako lahko domači in tujerodni ljudje, denimo, na veliko nabirajo gobe ali druge gozdne sadeže, jih že v avtodomu vložijo v kozarce, predelajo v marmelade ter brez težav odpeljejo domov in pospravijo v shrambo. Prav tako je brez težav tistih dobrih tristo slovenskih morskih volkov, ki imajo v kanalu sv. Jerneja, na prostem in prosto po Prešernu (beri: na črno) privezana svoja plovila. Nekakšne “barkodome”. Že desetletja. In so še kar na prostem, pardon, na prostosti.
Če zadevo prestavimo na kopno: si predstavljate, da bi, denimo, tristo ljudi imelo svoje avtodome brez kakršnegakoli dovoljenja iz dneva v dan in iz leta v leto parkirane v Piranu na Tartinijevem trgu? S stopnicami za primer visoke plime? Ali morda v Ljubljani na Tromostovju? Ali celo v Tivoliju? Ali v ciljni areni pod Pohorjem? Nemogoče! No, v kanalu pod Sečo je to očitno mogoče. Tudi s štirikolesniki, kros motorji in nenazadnje s kolesi se po parkih oziroma mestnih zelenih površinah ne vozimo, zato pa vožnja v naravnem okolju za marsikoga ni nikakršen problem. Čez drn in strn po Sloveniji, ali tako nekako, piše na omenjeni spletni strani Slovenija outdoor.
Da ne bo pomote. Gotovo je bolje, da se domači in tujerodni turisti po deželi na rekreativni strani Alp prevažajo s kolesi in ne z avtomobili ali motorji. Če kdo v to dvomi, mu predlagam sprehod v Krnico ob koncu tedna, kjer bo namesto žuborenja Pišnice ves čas poslušal motorje, ki bolj ali manj hrupno ovinkarijo na Vršič ali z njega. A to je že tretja zgodba. Na Vršič pač pelje cesta. Povsem nekaj drugega pa je vožnja v naravnem okolju. V zvezi s tem namreč obstajajo neki paragrafi in paragrafarji, kakor bi rekel Zdravko, minister za gospodarstvo, vavčerje in maskenbal. In ti paragrafi in paragrafarji skrbijo, da naše aktivnosti na prostem, v naravi, ne povzročajo škode.
Ta gre od pospeševanja erozijskih procesov, hrupa in izpustov, do poškodovanja ali uničevanja koreninskih sistemov, rastlinskih sestojev in motenja živali pri njihovih vsakodnevnih opravilih. Tako kot ministra Zdravka tudi marsikaterega lastnika kolesa, motorja ali štirikolesnika omenjeni paragrafi in paragrafarji spravljajo ob živce. A pomislimo, kako bi bilo, če bi se lahko vsak preganjal čez drn in strn, kjer bi se mu pač zdelo. Se še spominjate nepreglednega števila črt na krojnih polah iz kakšne Burde ali podobne krojaško šiviljske revije? Najbrž bi namesto o sončni govorili o povoženi strani Alp.
Iz zanesljivih virov prihajajo informacije, da se že omenjenemu Pohorju obeta ta “Burda-look”. Vse kaže, da so zadeve v zvezi z vožnjo v naravnem okolju v koronskih časih povsem ušle izpod nadzora. Podobna “pohorja” so seveda vsepovsod. Nam najbližje so pobočja Slavnika in Vremščice, a tudi doline Dragonje ni varna pred tovrstnim početjem. Seveda mora vsak svoje početje tudi posneti in posnetek nemudoma spraviti na splet. Kajti očitno šteje zgolj to, s čimer se lahko postavljaš pred ostalim svetom.
Pa ne bomo o postavljaštvu na spletu. Bi pa lahko o tem, da bi morali vsi obiskovalci dežele na - tako Zdravko - paragrafarski strani Alp, željni objema narave, dobiti na uradnih spletnih straneh in na tistih, katerih urejevalci se sicer razglašajo za ljubitelje narave, celovito informacijo. Tudi o paragrafih, ki določajo, kako je z vožnjo v naravnem okolju nasploh in kako na določenih destinacijah. Tako pa si lahko marsikdo ob gledanju različnih promocijskih posnetkov za takšno in drugačno aktivno preživljanje prostega časa misli, da je na vedno manj naši strani Alp dovoljeno vse. Tako kot v politiki oziroma pri politikih, pa naj bodo za zaprtimi vrati parlamenta ali na prostem, na terenu.
Da naj bi bilo politikom dovoljeno vse, nas s svojim ravnanjem zadnje čase prepričuje tudi ministrica Aleksandra. Menim sicer, da ne ravno uspešno, in prav lahko se zgodi, da jo bo njena strankarska baza kaj kmalu postavila pred vrata. Lahko bi rekli “outdoor”. No, če pristane zunaj, jo morda pod svoje okrilje lahko vzame Anže, minister za zunanje zadeve in depeše. Lahko bi rekli tudi “outdoor” minister.