Ko je delo od doma priložnost

Delo od doma. Besedna zveza, ki je zagotovo zaznamovala lansko pandemično leto in deloma tudi že letošnje. Sodeč po številnih odzivih ljudi je marsikomu tudi precej zamajala in spreobrnila življenjsko rutino. Saj veste - internet nagaja, starš potrebuje mir in tišino, otrok pa dodaten računalnik in pomoč pri nalogi iz matematike. Treba je skuhati kosilo, kaj malega pospraviti, preživeti vsaj kakšno uro kakovostnega časa z družino in oddelati svoj delavnik. Po možnosti vse v enem in istem prostoru, morda celo v spalnici, kjer internet tam pač najbolje deluje. Tako so se pri mnogih do nedavnega ločena opravila združila v eno samo, ki ni imelo jasno začrtanih meja med službenim urnikom, prostim časom in spanjem. Kar je marsikomu - posebej navajenim natančnih urnikov in razmejevanja delovnega časa z zasebnim - predstavljalo velik izziv.

A narava večine kriz je običajno takšna, da razmere, ki v njih nastajajo, za nekatere pomenijo tudi priložnost. Drži, da smo se v zadnjih letih in desetletjih nemalokrat srečali s kriznimi priložnostmi, ki so imele bolj ali manj negativen prizvok in s katerimi se je večinoma okoristila le peščica izbrancev.

“Če globalni trendi navajajo, da bo do leta 2050 dve tretjini svetovnega prebivalstva živelo v velikih mestih, je Slovenija lahko izjema. Tudi s pomočjo evropskega denarja.”

Tokratna kriza pa je morda prav zato, ker ne posega zgolj v gospodarsko področje, pač pa v skoraj vsa področja naših življenj, drugačna.

Delo od doma, ali delo na daljavo, če hočete, je gotovo ena od boljših priložnosti za manjše in gospodarsko manj razvite kraje. Za mesta in vasi, ki so infrastrukturno slabše povezani s centri z obilico delovnih mest in ki se zato že dalj časa soočajo z begom možganov ter posledično drastično spreminjajo svojo demografsko podobo.

Vzemimo za primer ilirskobistriško občino z Brkini. Gola statistika nas poduči, da v občini z nekaj več kot 13.300 prebivalci aktivno dela 5550 ljudi. Vendar je največja težava občine ta, da se več kot pol zaposlenega prebivalstva na delo dnevno vozi v druge občine, največ v Ljubljano, Koper in okoliške občine. Razlogi za dnevne migracije so številni in smo jih na straneh našega časopisa tudi že velikokrat obelodanjali. V največji meri gospodarski, saj je občina v poosamosvojitveni tranziciji utrpela propad večine industrije in tudi izgubo marsikatere državne institucije, ki je zaradi racionalizacije poslovanja in podobnih vladnih prijemov “odšla” v razvitejše občine.

Posledica tega pa je bil (in še vedno je) trend bega možganov, preseljevanje predvsem mladih v občine, ki jim nudijo delovno mesto. In seveda neizbežno staranje prebivalstva, ki se kaže tudi v statistiki. Povprečna starost na Bistriškem namreč dosega skoraj 47 let.

Posledice so vidne tudi v razmeroma izpraznjenih vaseh. Ki pa se, kot je slišati s strani prebivalcev samih, v zadnjem času znova počasi polnijo. Predvsem zaradi dela na domu. Plusi takšnega dela so na dlani - poleg privarčevanih ur vožnje v infrastrukturno slabo povezane druge občine so tu še vedno precej nižje cene nepremičnin in življenja na splošno. Po drugi strani pa tudi relativna bližina narave in obenem večjih mest, zaradi bližine meje tudi na hrvaški strani.

Če torej globalni trendi navajajo, da bo do leta 2050 dve tretjini svetovnega prebivalstva živelo v velikih mestih, je Slovenija lahko izjema. Dovolj smo majhni in obenem veliki, da lahko ostanemo doma in poskrbimo za podeželje ter enakomeren razvoj države, decentralizacijo, če hočete. Tudi s konstantno uveljavitvijo takšnih ukrepov, kot je delo od doma. Seveda bo morala na tem področju marsikaj postoriti tudi država, denimo zagnati projekt pokrajin in več vlagati v razvoj svojih obrobnih delov. Priložnosti za to ima ob velikem, več kot petmilijardnem svežnju evropske pomoči sedaj več kot dovolj.


Preberite še


Najbolj brano