Dragi dedek Mraz!

Letos sem se odločila, da pišem le Tebi. Miklavž in Božiček me v časih, ko še nisem bila samostojna in neodvisna, nista kaj prida obiskovala. Domnevam, da zato, ker si bil Ti v tistih časih edini, ki so Ti javno dovolili k meni, ne da bi pri tem zbujal kakšna verska ali kapitalistična čustva.

Morda res nisi prinašal tako bogatih daril kot Božiček, ali tako sladko-domačih kot Miklavž. A prinesel si jih le. Stvari, ki smo jih potrebovali, iz domačih podjetij. Običajno kar v šolo in vsem enako, brez razlik. No, morda si tistim otrokom, katerih starši so bili postavljeni bolj v vrh družbene piramide, prinesel kakšen priboljšek več. A takole, v duhu časa niti nisi delal prevelikih razlik.

“Dragi dedek Mraz! Želim Ti sporočiti, da sem bila letos kar se da pridna. Za vse, kar je šlo narobe (in narobe je šlo), pa je pravzaprav kriv ta nori koronavirus. Tvoja Slovenija.”

A naj me ne zanese preveč v preteklost. Ta nas še vedno prepogosto lovi v mnogih družbenih sferah, najbolj na političnem področju. In tega sem pomalem res že sita. Že 30 let skušam živeti svoje življenje, pa me vmes kakšen politik vedno skuša zvleči v motne valove polpretekle zgodovine.

Hočem živeti v sedanjosti in želim Ti sporočiti, da sem bila letos kar pridna. Za vse, kar je šlo narobe in napak, pa je kriv ta nori koronavirus.

Pa saj sam vidiš, kakšno leto je za nami. Že začetek s tistimi požari v Avstraliji ni bil nič kaj obetaven, čeprav je Avstralija tako zelo daleč. Tako kot Kitajska s svojim Vuhanom. Kdo bi si še januarja mislil, da bo tako majhen virus zajadral tako daleč in prinesel takšno razdejanje. Še ko sem spremljala grozljive fotografije krst iz Bergama v sosednji Italiji, nisem verjela.

Verjetno so temu botrovali neprestani premiki na domačem političnem parketu, odhod enega premierja, prihod drugega, vmes neprestano mešanje kart v strankah, saj so ene prestopale v novo koalicijo, druge so poizkušale z menjavami predsednikov. Tretjim pa se je zdelo, da je čas za novo vlado, takšno brezjanševsko “kul”, a kaj, ko se nikakor ne morejo prešteti.

Potem je bila tu spomladanska zmeda ob pomanjkanju zaščitnih sredstev, pa neke afere, ki sem jih skoraj že pozabila. Sploh poleti, ko sem se - priznam - malo razpustila in odšla dopustovat k sosedom. Ampak tega mi menda ne boš zameril, saj imam poleg tiste lepe hrvaške plaže bazen, ki ga je treba vsake toliko očistiti.

Morda sem zato na jesen zbolela. In se zaprla v hišo. Ne vem. Vrag je vzel šalo. Še sreča, da nisem v domu za starejše. Ker tam je pa res hudo. In to opažam šele letos. Morda bi že prej, a priznam, da sem se letos res bolj ukvarjala s tviti, pa iskala vse mogoče krivce med tistimi, ki so ga skupinsko “žingali”, kot pa upoštevala navodila o nošenju zaščitnih mask. A verjetno se je tudi Tebi kdaj zazdelo, da je bilo kakšno od danih navodil precej nenavadno. Na primer tisto z aplikacijo, ki da bi jo veljalo prenesti na pametni telefon. Ki ga sicer imam, a je že precej zdelan. Zato morda prvi namig za darilo - nov telefon, če že cepiva ne bo do prihodnjega leta.

Poleg tega Te prosim, da mi prineseš razum. Ni treba veliko, le toliko, da ga razporedim predvsem med odločevalce o svoji prihodnosti. Če je v tvoji moči, prinesi višjo plačo - ne ogromno, le tako, da bo na stara leta za drva, položnice in normalen vsakodnevni obrok.

Verjetno to ne bi smel biti prevelik finančni zalogaj, glede na to, da je vlada sprejela kopico ukrepov za pomoč ob koronakrizi. Ni vrag, da ne bo pomagala tudi Tebi, saj te konec koncev potrebuje. Kot novoletne okraske, ki sicer večinoma svetijo sami sebi, a lepo vplivajo na duh in psiho ljudi.

Prosim Te le, da denar porazdeliš bolj enakomerno, kar Tebi ne bi smelo biti pretežko - celo med tiste poklice in dejavnosti, kjer delajo zajedavski umetniški lenuhi. Pa na pristranske novinarske pisune nikar ne pozabi.

Lepo Te pozdravlja, Tvoja Slovenija.


Preberite še


Najbolj brano