Bilo je nekoč ... v Sloveniji
Starejši in modrejši pravijo, da vse dobre stvari potrebujejo čas. Pravzaprav veliko časa. Saj veste - Rim ni nastal čez noč. Ob predzadnji krizi smo - prosto po Alenki Bratušek - bolj kot denar potrebovali čas. In veste tudi, da je v življenju bolj pomembno vedeti, kam greste, kot pa da hitro pridete tja.
Če vam je dovolj motivacijskih citatov, bo morda bolje zalegel zgled slovitega režiserja Sergia Leoneja, ki je svojo kultno gangstersko dramo, katere ime smo parafrazirali v tokratnem naslovu, načrtoval, snemal in dokončeval dolgih 15 let. Pa je v začetku morda ne najbolje sprejeta skoraj štiriurna bogata freska Amerike v 20. letih prejšnjega stoletja postala - dolžini in dolgosti nastajanja navkljub - tako rekoč steber svetovne kinematografije.
“Tisti, ki danes potrebujejo avtocesto, bodo najbrž odkrili, da jim bo vse večji poudarek na zeleni tehnologiji v prihodnosti najbrž prinesel nove možnosti dela in potovanja.”
Že res, da je po Prešernu “dolgost življenja našega kratka”. A vendarle, kaj pa pomeni 15 let v človeški zgodovini? Slovenija je stara dvakrat toliko, pa je še zelo mlada država, skoraj še otrok. Še v človekovem življenju to ni kdove kako dolgo obdobje. V 15 letih, recimo, človek niti polnoleten ne postane.
In kako malo pomeni takšno obdobje v arhitekturnem in infrastrukturnem smislu. Poglejte, koliko časa je preteklo od prvih načrtov do začetka uresničevanja gradnje drugega tira. In koliko časa smo potrebovali za naš najbolj znan primorski predor skozi Markovec, ki je skupaj s hitro cesto med Koprom in Izolo nastajal skoraj deset let. Drži, da so Italijani 759 kilometrov avtoceste med Milanom in Neapljem pred pol stoletja zgradili eno leto hitreje kot mi Markovec. Skupaj s traso pa v tem času zgradili tudi nebroj predorov, nadvozov ter mostov in viaduktov.
Ampak ob tem je treba povedati, da tudi delo naši zahodnih sosedov temelji na dolgoletnih izkušnjah. Saj je znano, pred koliko stoletji se je tudi tam okoli italijanske obale motal Odisej, ki je za pot od Troje do Itake potreboval celih deset let. Homer pa 12.109 verzov za popis njegovega potovanja, kar daje slutiti, da tako kot Rim tudi najslavnejši ep ni nastal ravno preko noči.
V tem duhu lahko gledamo tudi na sedanje, pretekle in bodoče težave krajanov, ki žive ob neki meji in ki vsako poletje znova zaradi neskončnih turističnih kolon čakajo in upajo na avtocesto. Letos morda še bolj, kot minula leta, saj kolone še podaljšuje in časovno zadržuje virus, oziroma preverjanje, da tega virusa ni.
A če na zadevo gledamo iz zornega kota vseh motivacijskih citatov in izkušenj o času in potrpljenju, se bo čakanje očitno izplačalo. Če se namreč že o nekaj deset kilometrih avtocestne povezave govori že najmanj tri desetletja - moj bog, kakšen projekt bo šele to, ko bo dokončno zaživel. Ko bodo postavljeni še zadnji metri asfalta in bo razdaljo, za katero sedaj povprečen voznik v dneh brez gneče potrebuje skoraj uro, mogoče prevoziti v pičlih 15 ali 20 minutah. Saj ljudje ne bodo vedeli, kam z vsem tem dodatnim časom!
Dolga časovna obdobja, ki jih potrebujemo za uresničitev nekaterih projektov, imamo Slovenci očitno v krvi. Nekateri projekti zaradi tega vmes propadejo, kot, denimo, vetrne elektrarne na Bistriškem. Drugi pač zaživijo generacijo, dve pozneje, kot bi bilo običajno pričakovati.
Morda lahko rečemo, da so uresničeni projekti zaradi tega boljši, bolje dodelani, trdnejši, narejeni za zanamce. Težava je le, ker se s časom spreminjajo tudi potrebe in želje ljudi. Tisti, ki danes potrebujejo avtocesto, bodo v prihodnje odkrili, da lahko delajo od doma, da za razvoj niso več nujno potrebne le hitre ceste in da jim bo vse večji poudarek na zeleni tehnologiji v prihodnosti najbrž prinesel nove možnosti dela in potovanja. Morda bo tudi mesto, v katerem živijo dovolj, da ljudem ne bo treba vsakodnevno prevoziti več sto kilometrov v službo in nazaj.
In morda si bodo končno vzeli čas zase.