Vse se je začelo z Danilom Dolcijem

Vilenica letos ne slavi samo 35-letnice, za nas Kraševce je bila rojena že leta 1980, ko smo v jami pripravili prvi literarni večer, pravi soorganizator tega “rojstnega” večera Marijan Suša. In doda: “Sčasoma je rasla, dobivala na zgodovinskem pomenu in pomagala premikati svetove. Gradiva za nadaljevanje vsebine, ki jo je gradila toliko časa, je več kot dovolj. Morda celo več kot v osemdesetih letih.”

Marijan Suša, Pavel Skrinjar in Aleksander Peršolja so 4. septembra na pogovornem večeru  v amfiteatru Kosovelovega 
doma razgrnili “predzgodovino” Vilenice.  Foto: Marica Uršič Zupan
Marijan Suša, Pavel Skrinjar in Aleksander Peršolja so 4. septembra na pogovornem večeru v amfiteatru Kosovelovega doma razgrnili “predzgodovino” Vilenice.  Foto: Marica Uršič Zupan

Vilenica se je, kot mnoge velike reči, zgodila na videz naključno, je na pogovornem večeru o okoliščinah, ki so pripeljale do te pomembne evropske prireditve, navrgel Marijan Suša, soorganizator prvega literarnega večera v Vilenici leta 1980, in nato izpostavil ime, zaslužno zanj: Danilo Dolci.

Vse se je začelo z Danilom Dolcijem

V Sežani leta 1924 rojeni in v Italiji živeči pesnik, pisatelj in aktivist, po materi Slovenec, po očetu Italijan, je junija 1979 obiskal Sežano. “Popeljali smo ga po občini in tudi v jamo Vilenica. Zraven sta bila jamarja Viktor Saksida in Jože Gustinčič ter slikar Miro Kranjec. Ko smo zaključili ogled jame, je začel Danilo Dolci hoditi gor in dol po dvorani, v kateri so pozneje zaživeli tradicionalni sklepni večeri festivala, in ko smo ga vprašali, kaj počne, je odgovoril: 'Tu bi bili krasni večeri poezije in glasbe.' Imel je sina glasbenika, morda ga je tudi to spodbudilo k razmišljanju, a temu nihče med nami ni dal kakega večjega poudarka,” se spominja Suša.

“Če je bil junij 1979 spočetje te ideje, je bil avgust 1980 rojstni dan Vilenice oziroma poezije v jami Vilenica.”

Marijan Suša

organizator prvega literarnega večera v jami Vilenica avgusta 1980

Se je pa tega spomnil leto dni kasneje, leta 1980, ko je bil zadolžen, da ob 400-letnici Kobilarne Lipica pripravi “nekaj kulture”: “Spomnil sem se na ta dogodek v jami Vilenica in šel k Pavlu Skrinjarju, ki je znal takšne ideje razvijati dalje. In pripravila sva literarni večer, ki je bil ključni za nastanek Vilenice. Če je bil junij 1979 spočetje te ideje, je bil avgust 1980 rojstni dan Vilenice oziroma poezije v jami Vilenica,” dodaja Suša.

Pavel Skrinjar je v brošuri, ki je takrat izšla, napisal, česa si želi: da bi se ta dogodek v prihodnje razvil v mednarodnem okviru. Na tokratnem pogovoru pa je osvetlil še pred-zgodovino Vilenice: “Danila Dolcija do takrat ni poznal nihče. Edina, ki je spremljala italijansko literaturo in jo prevajala, je bila Jolka Milič.” In prav Jolka Milič je dala pobudo, da bi ga povabili v Sežano. “Res smo mu pisali. Prvič se ni oglasil, drugič se je in je bil pripravljen tudi priti v Sežano. Ko je leta 1979 prišel, pa je kar naenkrat tu razpredel svoje niti zelo na široko, ker se je zavedel, da je Sežana mesto njegovih korenin,” se spominja Skrinjar.

“Prva Vilenica je bila pisana na kožo Kraševcem. Zaživela je v polnem, čustveno odličnem prostoru. Ko se je začela širiti in dobivati nove dimenzije, je postala center Evrope.”

Pavel Skrinjar

organizator prvega literarnega večera v Vilenici leta 1980

Razpirali so meje držav in uma

Med drugim je Dolci prosil, ali bi lahko vzpostavil stik s Cirilom Zlobcem. “Šli smo do Cirila Zlobca in takrat sem izvedel, da je imel Danilo Dolci kar močne stike z našimi politiki, zlasti zaradi tega, ker se je boril proti mafiji. Potem je napočil ključni dogodek: obisk jame Vilenica, ki je naredila na Dolcija tako velik vtis, da nam je obljubil: 'Če boste imeli v jami literarni večer ali podobno kulturno prireditev, bom prišel.' Zato sem predlagal, da bi v jubilejnem letu Kobilarne Lipica v Vilenici nastopili dva rojena v Sežana (Jolka Milič in Danilo Dolci), dva, ki živita v sežanski občini (Ciril Zlobec in Aleksander Peršolja) in dva zamejska Slovenca (Marko Kravos in Miroslav Košuta). Jolka je udeležbo zavrnila, Miroslav Košuta je bil zadržan in tako so na prvem literarnem večeru v Vilenici poezijo brali Kravos, Peršolja, Dolci in Zlobec. Danilo Dolci je povabil tudi svojega sina, flavtista, ki je s sredine stopnišča spremljal poezijo z glasbo.”

“Bilo je lepo. Prej sem za jamo Vilenico samo slišal, nikoli nisem bil v njej. Žal sem si jo do konca ogledal mnogo let kasneje, po kakih desetih večerih,” se branja v jami leta 1980 spominja Aleksander Peršolja, ki se je takoj zatem iz udeleženca prelevil v organizatorja: “Še lepše je bilo naslednje leto, ko so mi ukazali, naj po prvem večeru v čast kobilarne Lipica organiziram v Vilenici večere slovenske poezije na sežanski občinski praznik (28. avgusta, op.a.). Prvo leto sem se držal ukazov, brali smo samo slovensko poezijo. Nato pa smo dodali še malo hrvaške, pa srbske, madžarske, kosovske, pa italijanske ... In sem začel razmišljati, da bi pripravili nekaj, s čimer bi Primorci pokazali ustvarjalno moč, vredno stopinj naših primorskih velikih imen, kot so Černigoj, Kogoj, Kosovel ...”

“Začel sem razmišljati, da bi pripravili nekaj, s čimer bi Primorci pokazali ustvarjalno moč, vredno stopinj naših primorskih velikih imen, kot so Černigoj, Kogoj, Kosovel ...”

Aleksander Peršolja

pesnik, pobudnik Vilenice

Dodatno spodbudo je dobil leta 1984, po “še eni klofuti, ki mi je dala še več moči”: ob razstavi slik Janka Kastelica v Komnu je želel na otvoritev povabiti Tarasa Kermaunerja, a je po treh klicih - z občine, iz politike in s policije - od tega odstopil. “Takrat sem sklenil, da moramo Vilenico narediti čim prej, da bomo to politično zaprtost odprli. In leta 1985 je bilo že vse pripravljeno.”

Ko je dobil od Tihomirja Kovačiča s sežanske občine “zeleno luč”, je klical Toneta Partljiča na Društvo slovenskih pisateljev, da bi skupaj naredili “nekaj večjega”. Partljič je bil zadržan, zato je v Sežano poslal Vena Tauferja. “Predstavil sem mu idejo, da bi Vilenico naredili v okviru tedanje gospodarsko-politične povezave Alpe-Jadran, pa je Taufer predlagal 'še nekaj več'. Tako je nastala srednjeevropska nagrada. Na Ljubljano sem se obrnil, ker je Sežana premajhna za kaj takega,” pojasni Peršolja, o kozmopolitski drznosti pa skromno pripomni: “Nisem bil videc, bil sem samo delavec.”

Vsi trije pa ob zaprtosti tedanje politike poudarjajo, da je Sežana vendarle dihala nekoliko bolj odprto, po eni strani zaradi bližine zahodne meje, po drugi zaradi nekaj posameznikov, ki so si upali: “Imel sem dva velika prijatelja: Cirila Zlobca, ki je znal utišati tiste, ki so bili tam zgoraj, in Tončko Kosovel. Simbioza teh dveh ljudi mi je dala moč, da sem izpeljal potem še nekaj stvari,” se spominja Skrinjar.

Suša pa meni: “Vsak čas ima svoje zakonitosti in interakcije, vedno so neke omejitve. Dejstvo pa je, da je Vilenica - zlasti v 80. letih - razburjala celo na ravni Evrope, pa vendarle se je dogajala v svinčenih časih v Sloveniji. In zato bi morala iti Vilenica v enakem trendu, kot ga je imela takrat, tudi zdaj dalje.”

Kraškost (je) dela(la) Vilenico posebno

Vsi pa - tudi z nekoliko grenkobe - opozarjajo na kraško noto, ki je botrovala Vilenici in jo delala posebno, a bila potem marginalizirana: “Če ne bi bilo jamarjev, če ne bi bilo Lokavk in Lokavcev in nekaj Sežancev, Vilenica ne bi postala to, kar je,” opozarja Peršolja, ki je z veliko truda dodal skromnemu denarju sežanske občine in republiške kulturne skupnosti tudi donacije lokalnih sponzorjev. Ko je leta 2002 sežanska občina krepko povečala svoj delež, pa je z delom vsote zasnoval Mlado Vilenico.

Med ljudmi, ki so leta naredili za Vilenico tisoč in eno reč, pa izpostavi pokojno Barbaro Šubert iz Društva pisateljev Slovenije, ki je odlično sodelovala z Ljubico Bezek iz sežanske kulturne skupnosti. “Ti dve sta delali čudeže,” poudari.

Na letošnje vileniško vprašanje Quo vadis pa Suša odgovarja: “Ta prireditev je sčasoma rasla, dobivala na zgodovinskem pomenu in pomagala premikati svetove. Mnogo pomenljivih besed je bilo na njej izrečenih, domnevam, da je pripomogla k velikim družbenim spremembam, ki so se zgodile leta 1990. S tem je pridobila tudi velik pomen v Evropi. To je evropska prireditev. In bilo bi pritlehno, da bi iz ne vem kakšnih razlogov ta pomen izgubila. Gradiva za nadaljevanje vsebine, ki jo je gradila toliko časa, je več kot dovolj. Morda celo več kot v osemdesetih letih. Morda je danes manj entuziazma, katerega predstavnik je Peršolja, in to bi morali nadoknaditi. Slovenska družba je v teh letih rasla in je sposobna takšno prireditev vzdrževati.”


Najbolj brano