Presvetla Evropica, kakšnega človečnjaka si želiš izumreti?

V temi letošnje Vilenice (Evropa se širi in krči - kako dalečje dom?) se kajpak skriva več ključev (zaprtih, zaklenjenih, stranskih, tujih, peklenskih in drugih vrat) oziroma ključnih problemskih vprašanj, krvavo aktualnih za spet in spet ponoreli ubijalski čas ... Na zunanje razvidnejša vprašanja vileniške teme, ki že na leksemski ravni (Evropa, širjenje, krčenje, oddaljenost, dom ...) izražajo, asociirajo ali vzbujajo mnogo pomenov in pojmov, je (v) pesniški miroljubnosti in s pesniško besedo možno odgovoriti vsaj kritično, vsaj s krikom besed, ki pa žal ne bodo razbile pregluhih vrat, ne bodo spremenile ali uslišale ranjenega sveta, nemirnega časa, a morda so in pa bodo vendarle vsaj slišane ...

Ivo Stropnik, pesnik, pisatelj, urednik in organizator, je  slovenski gost letošnjega festivala Vilenica.  Foto: Jurij Vižintin
Ivo Stropnik, pesnik, pisatelj, urednik in organizator, je slovenski gost letošnjega festivala Vilenica.  Foto: Jurij Vižintin

Odgovori na bolj prikrita, notranja vprašanja morajo biti seveda kompleksnejši, a tudi to pesniški in drugi jeziki umetnosti zmorejo!

Da se Evropa širi (ozemeljsko), je strategija, medtem ko iskreno-resnična evropska pripadnostna zavest še zdaleč ni dejstvo … Če sploh kje, je pesnikov dom zgolj v poeziji, besedi, jeziku …

Česa se bojimo? Neznanega v sebi ali v drugih? Ali je bodeča žica na državni meji pomenila tudi pregrado v glavah ljudi? Ali so mediji soodgovorni za histeričen odziv na begunsko krizo? Zakaj smo Slovenci pozabili na lastne eksoduse med drugo svetovno vojno? Ali se to lahko ponovi? Kaj pa iskanje novih priložnosti v tujini, kamor odhajajo predvsem mladi izobraženci?

Poezija in umetnost nasploh ni(sta) rešilec z odprto sireno in utripajočo modro lučjo … Begunstvo pa je žal od zdavnaj temno-temna tema resničnosti in posledično z njo najbolj pronicljive umetniške literature …

Je beg pogoj za ustvarjanje?

“Begunstvo” je bila med drugim tudi aktualna tema debatnega festivalnega književnega omizja 15. Lirikonfesta (2016), festivala liričnega in potopisnega občutja, tradicionalnega književniškega srečanja z mednarodno udeležbo, ki ga od leta 2002 vsakoletno organiziram(o) v Velenju. Sorodna premišljevanja oziroma vprašanja, na katera smo v književniški debati takratnega Lirikonfestovega književniškega omizja leta 2016 skušali odgovoriti, so danes še aktualnejša in pereča, zlasti z naslednjimi preizpraševanji in samospraševanji:

Vsi smo beg 21. stoletja! in Poezija v njem je razbito ogledalo … Je poezija 21. stol. pobeg iz realnosti ali ravno obratno? Pred čim bežimo pesniki? Ali smo pesniki preveč izgubljeni v svojem notranjem svetu, da bi lahko aktivno sodelovali v družbi? Ali avtorji nastavljamo ogledalo družbi ali v njem opazujemo sebe? Ali je dolžnost pesnika, da je politično aktiven in opozarja na nepravilnosti in krivice? Ali je poezija le avtonomna umetnost ali tudi predstavitev družbenih problemov? Zakaj se ljudje obrnejo k poeziji v času krize (gospodarske in čustvene)? Kakšen pobeg nudi literatura v primerjavi s sodobno tehnologijo? Ali ju je mogoče združevati? Kako lahko uspešno sodelujeta?

Ali ima poezija še vedno vlogo združevanja naroda, kot jo je imela nekoč? Ali smo s politično pasivnostjo soodgovorni za dogajanje okoli nas? Ali si ljudje sploh želijo brati knjige, kjer je tematika vzeta iz aktualnih družbenih problematik? Ali ima literatura še kakšno moč/vpliv, da lahko spremeni družbo? Ali je pisateljska svoboda v Sloveniji ogrožena? Ali je lahko eno življenje pomembnejše od drugega? Ali nas premalo skrbi zaradi bega možganov?

Ali je beg v poezijo/umetniško literaturo pogoj za ustvarjanje? Ali je literatura močnejša kot novinarsko delo? Ali sta beseda in knjiga (še) lahko orožje? Ali imamo v Sloveniji res več avtorjev kot bralcev (zlasti poezije)? Kako se tujost in odtujenost kažeta v novejši literaturi (begunstvo, preseljevanje, disidentstvo …)? Kaj pa jezik in identiteta? Ali lahko prisotnost neke druge kulture pozitivno vpliva na ustvarjanje domačih umetnikov?

Kakšen je pomen literature v izseljenstvu za matične države? Kako so begunci, izseljenci in zdomci prikazani v literaturi? Disidentska literatura? Ali lahko literatura pripomore k lažji integraciji tujcev v neko družbo?

Da je tuja literatura “boljša”?!

Kakšno vlogo ima jezik pri vključitvi in sprejemanju v neko drugo okolje? Ali lahko priseljeni avtorji enakovredno ustvarjajo v jeziku države, v katero so se priselili? Ali je dolžnost literarne skupnosti v neki državi, da nudi zavetje avtorjem, ki so življenjsko ogroženi v svojih matičnih državah? Kakšnim stereotipom je podvržen tuj avtor v državi, kjer je priseljenec? Kaj to pomeni za njegovo ustvarjalno delo? Kako lahko prežene stereotipe? Ali je v času preseljevanja narodov jezik še vedno najpomembnejši dejavnik ustvarjanja neke identitete?

Zakaj Slovenci raje beremo knjige tujih avtorjev, ne pa domačih? Kako se je razvilo splošno mnenje, da je tuja literatura “boljša”? Ali porast branja knjig v tujih jezikih slabo vpliva na slovensko literaturo in jezik?

Ali se rodiš Slovenec ali to postaneš? Ali so Slovenci, ki živijo v tujini, bolj narodnozavedni in čutijo večjo pripadnost jeziku? Zakaj bi morali mladi čutiti pripadnost državi in jeziku, če gre za isto državo, v kateri so po končanem izobraževanju ostali brez služb ali pa delajo na drugih področjih, pogosto pod svojimi sposobnostmi? Ali nas jezik, ki ga govorimo, določa tudi na drugih področjih? Kakšni sta vlogi pogovornega jezika in narečja v umetniški literaturi? Ali dodajata k vsebini ali od nje odvzemata?

Česa se bojimo? Neznanega v sebi ali v drugih? Ali je bodeča žica na državni meji pomenila tudi pregrado v glavah ljudi? Ali so mediji soodgovorni za histeričen odziv na begunsko krizo?

Zakaj smo Slovenci pozabili na lastne eksoduse med drugo svetovno vojno? Ali se to lahko ponovi?

Kaj pa iskanje novih priložnosti v tujini, kamor odhajajo predvsem mladi izobraženci?

Ali res lahko kdo presoja, kdo je primeren za življenje v Evropi in kdo ne? Ali sta sovraštvo in strah nalezljiva? Kaj je pravo domoljubje? Kakšna je pri tem vloga literature?

Je širni svet dom?

Pesniška odgovora

Na zastavljeno samospraševanje zmorem kot pesnik odgovoriti le z lastnim lirskim slovarjenjem melanholije in radoživosti, z lastnimi imeni svojega/mojega doma …

begúnstvo - Kadar otrok na koncu pravljice joče in hiti po sledi tulečih volčjih glasov. Kadar v mrtvo podobo dragega telesa roke presajajo lastno žilo in z njo meso preostalega življenja. Ko je jezik v ustih šepetajoč in nem, ko je jezik v prsih zgovoren od krvavih poljubov.

Takrat v neki porazbežani deželi - ki kakor največjo svetinjo skriva svoje pravo ime - v silnem vetru pojejo mlini: razbežala so se zrna, mlinarji so pobegnili. V očeh se budi rodbinski nagon. Pokopano in zagrebljeno vstaja. Hodi po rumenih poljih, roji po znanih mestih: mehkost se dotika dišečnosti, vse se približuje odmevni sredici.

Tam smo bili. Tam je nekje daleč, če je sploh še kje. Tam je bilo vroče, svetlo in temno. Tam smo govorili drugače.

Tu je za nas pretemno, presvetlo in prevroče. Tu ni tam; tu otrok na koncu pravljice joče. Tam strašno trpi pastir - brez drobnice, ki bi jo moral zbrati. - Razkropljen in bel je večer. V lunini ječi moram o soncu ponoči molčati. Tujejezična konica jezika se (ne)usmiljeno poljublja z menoj.

(iz zbirke Rosa ni pozabila name, 1997)

evrotalec - Presvetla Evropica, kakšnega človečnjaka si želiš izumreti? Še mora biti sesalec in prostitutsko ustrežljiv? Naj bo s čeljustjo odporen na nizke udarce? Z vampirskimi podočniki? Visokorasel in plavolas?

Ali hočeš raje izumreti takšnega s plešastim naglavnim grebenom? Z gibljivima mezincema na nogah in v pesti s figavim palcem? Izkažeš antropologom prihodnjega stoletja sključenega podrepnika evrotalca? Živečega na tleh, na malomeščanskih ulicah? Odpornega na živosrebrnih minus 20 in peklenskih 40 nad ničlo? Takšnega, ki je že znal uporabljati zobotrebec? Si želiš redek muzejski primerek evrotalca s pokončno hrbtenico? Ali rajši nagačenega bodibilderja?

Morda kakšnega, ki je prepuščal svoje pobite pokojne pokopavati naključnim evrotalcem? Želiš izumreti takšnega, ki je še znal piskati na parno piščal lokomotive? Domoljubnega ob tabornem ognju in vinu? Paničnega med potresi in vulkani? Evrotalca, naslonjeno mislečega na ročaj lopate? Zaljubljenega v kopja, harpune, puščice in loke?

Evropica brezmadežno spočeta, si želiš izumreti vrezovalce globokih ran in izvirnih grehov? Evrotalce, ki so v zatesnjenih promenadnih skafandrih razvijali lasten zrak in odprtih ust dihali s škrgami? Za svojim hrbtom iščoči tvoj pravi obraz?

(iz zbirke Od anusa do želve, 2020)


Najbolj brano