Ljubezen, poezija, samost, smrt

Amanda Aizpuriete, latvijska pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka judovskih in romskih korenin, je bila rojena leta 1956 v obmorskem letovišču Jurmali, kjer živi še danes. Študirala je filozofijo in jezikoslovje v Rigi in Moskvi. Delala je tudi kot novinarka in urednica pri literarnih revijah, revijah in časopisih, sicer pa prevaja iz angleščine, nemščine in ruščine.

Amanda Aizpuriete Foto: literatuureTV
Amanda Aizpuriete Foto: literatuureTV

Amanda Aizpuriete je v latvijščino prevedla Ahmatovo, Kafko, Trakla, Kerouaca in druge svetovne avtorje ter bila za svoje odlično prevajalsko delo večkrat nagrajena. Uredila je več antologij latvijske poezije za domačo in mednarodno javnost. Za svoj literarni, zlasti pesniški opus je poleg nagrad za posamezne zbirke prejela nagrado Horsta Bieneka za poezijo Bavarske umetniške akademije (1999) in nagrado Dnevov latvijske poezije (2000). Poleg poezije piše tudi prozo, objavila je roman Nočna plavalka (Nakts peldetaja, 2000), izšla pa sta tudi dva izbora njene poezije. Ameriški skladatelj Eric Funk je njena pesniška besedila uporabil za simfonijo za kontraalt in orkester Tale popoldan se je očitno ponesrečil (This eventide seems spoiled) in monoopero Anna Ahmatova.

Objavila je devet pesniških zbirk: Mati bo prišla na vrt (Nāks dārzā māte, 1980), Ulice sipin (Kāpu ielas, 1986), Naslednji avtobus (Nākamais autobuss, 1990), Zadnje poletje (Pedejā vasara, 1995), Na obrobju Babilona (Bābeles nomale, 1999), Veter besed (Vestulu vejš, 2004), hladilnikova uspavanka (ledusskapja šupuldziesma, 2011), Tam (Turp, 2013) in Pred odhodom (Pirms izvākšanās, 2020). Posamezne pesmi, zbirke in izbori so izšli v 14 jezikih.

“Gre za naš skupni svet, ne le moj. Ne pišem o svojih izkušnjah, to so izkušnje nekoga drugega. Verjamem, da je večina pisateljev medijev. To pomeni, da ne morem povsem doreči, od kod kaj pride in kaj pomeni. Ne vem in tudi nočem vedeti.”

Amanda Aizpuriete

Dvomi, strah, brezup

Amanda Aizpuriete pripada generaciji, ki je s poezijo nastopila sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in se aktivno uprla dvojni morali latvijske oziroma sovjetske družbe.V svoji poeziji je odkrito in neprizanesljivo pisala o neprijetnih plateh takratnega življenja ter odpirala številne tabujske teme. Zlasti je razkrivala življenje žensk v pretežno patriarhalnem in družbeno težavnem okolju. Njeni motivi izhajajo večinoma iz življenjske konkretnosti, podob življenja na obalah njenega domačega mesta, pojavov, ki so samo na videz vsakdanji, običajni, saj po njenih besedah ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali “vsakdanje”, “normalno”.

Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti. Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezanim tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.

Čas je bil zastrupljen od vonjav rož -

ustavil se je. Nekoliko mi je žal zanj,

morda je sanjal, kako hiti za večnostjo.

Kaj naj storim, če je ob enih prišlo

deset prikazni in mi prineslo rože?

Ena pravi: pomni, druga šepeta: oprosti.

in tretja se smeje: Ko bi vedele ...

In vse hkrati: bel sneg rož

in praznota rumenih jesenskih rož

in škrlatna bojna polja rož,

kjer je vsakdo slavno mrtev.

Celo čas ...

Tu že prihaja zadnja izmed prikazni

in prinaša črne rože - temnejše od slehernih vonjav,

kakor spomini na stvari, ki se niso nikoli zgodile,

to zapre sapo. Počivam v rožah

kakor v smrtni noči.

In v noči smrti

počivam kakor v rožah.

* * *

Tvoj portret sem izvezla

na prapor za samotno križarsko vojno.

Veliko je bilo ran in nazadnje

sem razparala prapor za povoje.

Zdaj vem: v majhni obvezi,

ki ji bo prihranjen razpad,

bodo drobci tvojega portreta,

prepojeni z mojo ponosno krvjo.

* * *

Ko bi prišla Muza v moj dom na obisk,

bi jo poslala v trgovino in v kuhinjo,

da bi tako imela časa za pisanje.

Ona to ve, zato se ne prikaže,

in poezija pride po drugih poteh.

Kakor zapiski rose na cvetnih listih rož,

kakor verzi sončnega zahoda na jesenskem nebu,

kakor prstni odtisi smrti na ogledalu -

po drugih poteh pride moja poezija.

* * *

Na koncu je vse preprosto: pisati pisma bogovom,

ko so vsi drugi spremenili svoje naslove,

ko se poštar nič več ne ustavi na mojem pragu,

ko je treba poslednji košček papirja pretrgati na pol,

kajti ena polovica je potrebna za zadnjo željo in oporoko.

Zrak ima vonj po pepermintu

ali še bolj grobo - po mentolu.

Odprto okno pušča noter sence.

Tako preprosto - pisati pisma bogovom:

raztrositi prgišče kruhovih drobtin navlaženih z vinom

na kos papirja in ponuditi ptičem pred oknom.

Ko omamljene ptice pojejo, celo bogovi prisluhnejo.

V predmestjih Babilona, Literarni nokturno, Program Ars, 2017, prevedel Veno Taufer

Ta odnos do sveta se je še okrepil v devetdesetih, po razpadu Sovjetske zveze, osamosvojitvi Latvije in ekonomski krizi v baltskih državah, ko je prejšnja vsakdanjost postala še trša, ko sta se literatura in umetnost v latvijski družbi morali umakniti skrbi za preživetje, četudi je literatura Amande Aizpuriete vztrajno pričala tudi o tej novi stvarnosti in jo pesniško občutljivo objokovala, in četudi je takrat, zlasti z dvema izboroma v nemščini, postajala kot pesnica tudi mednarodno prepoznavna. V novem stoletju je njena poezija pridobila nekoliko mehkejši ton elegične melanholičnosti, pesniški jezik je postal izrazito magičen, eksistencialno potenten, a hkrati krhek. Zbirka Na obrobju Babilona sopostavlja komunikacijske nesporazume med različnimi jeziki v razpadajočem, vse bolj postmodernem svetu, z nesporazumi med ljubimcema, ki govorita drug mimo drugega, vsak svoj jezik.

“Pisati ali ne pisati”

Zgodovina in intimni svet se v poeziji Amande Aizpuriete sicer ves čas prekrivata, sta v atonalnem sozvočju. Veno Taufer, ki je njene pesmi prvi prevedel v slovenščino, je zapisal: “V njeni izpovedno lakonski in precizno ubesedeni liriki se mešata resignacija in ironija v trenutkih izostrene življenjske izkušnje.” Poezija, ki je spremljala tektonske premike sveta od sedemdesetih let do danes, ki je prestopila točko konca zgodovine, ni izrisovala zgolj avtoričine avtobiografije - tej interpretaciji se je tudi sama večkrat uprla: “Gre za naš skupni svet, ne le moj. Ne pišem o svojih izkušnjah, to so izkušnje nekoga drugega. Verjamem, da je večina pisateljev medijev. To pomeni, da ne morem povsem doreči, od kod kaj pride in kaj pomeni. Ne vem in tudi nočem vedeti.”

In če poezija prihaja iz neznanega, iz prostora, ki presega en, pesničin jaz, je ustvarjanje poezije zanjo vedno znova točka odločitve: “Pisati ali ne pisati - to je vsa razlika.” In tej, samo navidez nepomembni odločitvi, odločitvi za pisanje, za poezijo, se pridružuje tudi žirija letošnjega festivala. Odločitev, da veliko nagrado Vilenice podelimo Amandi Aizpuriete, je namreč vsekakor odločitev za moč poezije, njene poezije in njenega unikatnega pesniškega glasu.


Najbolj brano